Kdor se v kraj Bedford pripelje z zahoda po ulici Pitt, ga bo ob vstopu v središče na pročelju hiše pozdravila zastava s silhueto Donalda Trumpa in napisom: »Glasoval bom za zločinca.« To je čedno urejen kraj na jugu Pensilvanije, kjer trgovinice z domačimi izdelki v centru kljubujejo globalnim trendom. Nobenih verig drogerij, hitre prehrane ali športnih copat. Tu ponosno ohranjajo spomin na svojo 250-letno zgodovino, ki se je kljub majhnosti kraja z manj kot 3000 prebivalci dotaknila več ameriških predsednikov. In tu ni nobenega dvoma, koga si želijo za naslednjega.
»Prej, pod Trumpom, sem lahko šel na zrezek, v trgovini nakupil za sto dolarjev potrebščin in nove čevlje. Zdaj moram razmišljati, kako bom nahranil družino in psa. Prej je vsakič kaj ostalo, zdaj pa kradem Petru, da bi plačal Pavlu (izraz, da zmanjka tu, ko poskušaš zakrpati minus tam, op. p.),« je rekel John Ebersole, lastnik zastave na hiši. Ekonomija je zanj glavna volilna tema in za demokrate ne najde lepe besede. Vendar ne gre le za ekonomijo. »Demokrati skrbijo le zase. In lažejo. Ne rečem, da so republikanci angeli. Ženi in otrokom pravim: oboji so zlobni na svoj način, izbrati moraš le, kaj je boljše. In za nas so to republikanci, tudi zaradi vrednot, ki so nam drage. Gre za pravico do posesti orožja, do postavljanja Američanov na prvo mesto. Preženite nezakonite priseljence in naj pridejo v državo, kot bi morali. Koliko milijard še potrebuje Ukrajina? Jezus Kristus, pošljite še nam kaj,« je rekel.
Takšna stališča gre v teh krajih pričakovati. Barva republikanske stranke je rdeča in Bedford je obarvan zelo temno rdeče. Sodi med tradicionalno izredno konservativne konce, ki so zadnja leta del globoko verne Trumpove Amerike. Četudi je Pensilvanija nihajoča zvezna država in ni jasno, ali bo čez deset dni zmagal Donald Trump ali Kamala Harris, tu ni nobene dileme. V okrožju Bedford in sosednjem okrožju Fulton je Trump pred štirimi leti dobil 83 oziroma 86 odstotkov glasov, kar je bilo največ od vseh 67 okrožij v Pensilvaniji. Tu je demokratski predsedniški kandidat nazadnje zmagal pred šestdesetimi leti, pa še to je bila izjema. Letos ne bo nič drugače.
Barry, ki se je nedavno vrnil živet v Bedford skupaj z Jennifer, pravi, da so ti kraji tradicionalno tako zelo konservativni, da bi si Harrisova težko dvignila podporo, ne glede na to, kaj stori. »Sicer pa je politika demokratov tako ali tako osredotočena na velika mesta,« je rekel. »Tu je tudi veliko starejšega prebivalstva (ki je tradicionalno bolj konservativno, op. p.). Mnogi od tod nikoli niso niti odšli. Iz mojega razreda v osnovni šoli jih je te kraje zapustila morda petina. Ena od sošolk sploh še nikoli v življenju ni odšla iz okrožja (ki je veliko za približno osmino Slovenije, op. p.). Pravi: Zakaj pa bi?« je dejala Jennifer.
Zaspana idila brez demokratske agende
Glavne gospodarske panoge teh koncev so gozdarstvo, kmetijstvo in turizem. Čeprav se po okrožju vijejo brezmejna polja s sem ter tja posejanimi hišami, to niso kakšni odročni kraji, neskončno daleč od prve bencinske črpalke. Okrožji Fulton in Bedford prečka ena glavnih ameriških prometnic, ki povezuje atlantsko in pacifiško obalo, route 30. Ob izvozu z nje mrgoli hotelov, restavracij in tovornjakarjev na počitku. Bedford je znan po mondenih toplicah, ki so petnajstemu predsedniku Jamesu Buchananu služile kot poletna Bela hiša, obiskalo pa jih je še več voditeljev države. Konec 18. stoletja je George Washington tu diplomatsko strl upor zaradi davka na viski, ki ga je novorojena zvezna vlada kot prvega sploh uvedla za financiranje potreb mlade države. Že takrat zvezna vlada ni bila preveč priljubljena.
V gostoljubnem mestu je najti ljudi od vsepovsod – iz Nemčije, Palestine, Rusije. V Bejrutu rojena Ann, katere stara mati je preživela genocid nad Armenci, zdaj spet odpira svojo trgovino v središču mesta z nakitom, pohištvom in drugimi izdelki, ki ji jih za prodajo prinesejo domačini. »V mestu je zelo mirno. Ni mi sicer všeč, da zvečer popolnoma zaspi. Kot bi navznoter potegnili pločnike. Ampak tako pač je,« je rekla.
Brez prijaznosti za kršitelje pravil
»Radi imamo svoje majhne kraje, so skoraj popolnost vsega. Mnogi pridejo iz mest in se naselijo tu. Praktično vsak vsakogar pozna. Na cesti pomahaš in ti pomahajo nazaj. In tu ne potrebujem demokratske agende. Tu živijo tudi demokrati, a sobivamo, ker vedo, da naj svojih pogledov ne potiskajo v ospredje, ampak jih zadržijo zase. Nimamo parad LGBTQ, tega sranja ne toleriramo,« je rekel Ebersole in nakazal, da se prijaznost konča, ko kdo ta nepisana pravila krši.
»Po route 30 so pred nekaj leti prišli pripadniki gibanja Življenja temnopoltih štejejo, ki so bili na poti v Washington. Pol kraja se je zbralo na mestnem trgu in z orožjem v rokah smo hodili drug za drugim. Policija je potem protestnike preusmerila, da so se mestu izognili. Tega ne potrebujemo. Takšni smo. Zato je ta kraj tako spokojen.«
