Prve parade ponosa v Londonu, ki je potekala 1. julija 1972, le pet let po dekriminalizaciji homoseksualnosti v Združenem kraljestvu, se je udeležilo več sto ljudi. Petdeset let pozneje je na današnji dan več kot 600 različnih skupin pripadnikov skupnosti LGBTQ+ plesalo, pelo in se vozilo po podobni poti kot na prvotnem protestu.

Londonski župan Sadiq Khan je ob tem dejal, da je dogodek, ki je bil po besedah organizatorjev "največji in najbolj vključujoč" v zgodovini, praznik skupnosti, enotnosti in napredka. Vendar je dodal, da se je treba ves čas truditi za napredek k odprtemu, vključujočemu in sprejemajočemu svetu. "Prejšnji teden smo bili priča napadu v Oslu le nekaj ur pred parado ponosa, v katerem sta dve osebi izgubili življenje, več kot 20 pa je bilo ranjenih," je spomnil Khan.

Peter Tatchell, veteran boja za pravice istospolnih, ki se je udeležil tudi pohoda leta 1972, je danes dejal, da so nekateri udeleženci prvotnega dogodka bojkotirali sodobno sponzorirano različico parade ponosa, ker je postala "depolitizirana in komercializirana".

Leta 1972 je bil "Gay Pride", kot se je takrat imenovala parada ponosa, predvsem zahteva po prepoznavnosti in enakopravnosti v kontekstu dolgotrajnih predsodkov, diskriminacije in strahu mnogih gejev in lezbijk pred razkritjem. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je nato postal osrednja točka kampanje proti zakonodaji konservativne vlade premierke Margaret Thatcher, ki je prepovedovala "promocijo homoseksualnosti" v šolah. V današnjem času, ko se mavrična zastava vključevanja in strpnosti vse bolj širi po celotnem spektru človeške spolnosti in spola, pa je Pride v Londonu postal bolj praznovanje kot protest.