Leta 2026 naj bi ZDA na nemško ozemlje namestile konvencionalne rakete dolgega dosega. To je Washington objavil ob robu nedavnega Natovega vrha. Šlo naj bi torej za klasično nejedrsko orožje. V ameriških oporiščih na nemških tleh bodo nameščene rakete SM-6, ki se lahko uporabljajo kot obrambo orožje, v primeru namestitve v Nemčiji pa naj bi bile predelane za napade na kopenske cilje. Prav tako se bodo tam znašle rakete tomahawk z dosegom do 2500 kilometrov in različno oborožitvijo. Te bi denimo zlahka dosegle dobrih 1500 kilometrov oddaljeno Moskvo. Na koncu naj bi v Nemčiji namestili še moderne hipersonične rakete, ki jih še razvijajo. Vse skupaj naj bi izboljšalo odvračalno držo Nata in Evrope proti Rusiji, hkrati pa krepko spremenilo varnostno arhitekturo stare celine.
Evropa poskuša zapreti vrzeli
Do napovedi o namestitvi raket po zagotovilih nemškega kanclerja Olafa Scholza prihaja po dolgem usklajevanju z Nemčijo. Ob tej najavi so še štiri evropske države napovedale, da bodo začele sodelovati pri izdelavi manevrirnih raket srednjega dosega. Teh orožarskih sistemov namreč niso razvijale v zadostni meri, ker so se vso hladno vojno zanašale na obrambni dežnik ZDA. Večina evropskih manevrirnih raket (britanskih, francoskih in nemških) ima doseg okoli 500 kilometrov. Francija, Poljska, Nemčija in Italija pa si bodo sedaj v skupnem konzorciju prizadevale razviti manevrirne rakete daljšega dosega – od tisoč do dva tisoč kilometrov.
Odločitev ZDA o namestitvi raket dolgega dosega in četverice držav o razvoju manevrirnih raket srednjega dosega pomeni, da se na evropska tla vrača orožje, ki so mu zaprli vrata s sporazumom med ZDA in Sovjetsko zvezo o prepovedi jedrskih in konvencionalnih raket srednjega (1000 do 5500 kilometrov) in kratkega dosega (500 do 1000 kilometrov). Ta dogovor je od leta 1987, ko sta ga podpisala Ronald Reagan in Mihail Gorbačov, zdržal do leta 2019, ko se mu je odpovedal takratni ameriški predsednik Donald Trump, ker naj bi ga Moskva kršila (ta je to zanikala), prav tako so ZDA hotele v nov tovrsten dogovor vključiti še Kitajsko, ki pa tega ni hotela.
V Rusiji, kjer so napovedan premik raket na nemško ozemlje po lastnih zatrjevanjih pričakovali, so se na ameriške načrte odzvali zelo kritično. Čeprav ima Moskva tudi v svoji eksklavi Kaliningrad nameščen raketni sistem Iskander dolgega dosega, je napovedovala vojaški odgovor. Na ruski televiziji se je – sicer ne prvič od začetka vojne v Ukrajini – spet govorilo o morebitnih scenarijih vojaškega napada Rusije na evropske cilje; tokrat so med prvimi cilji simulirali napade na britanska mesta in oporišča. »Brez živcev, brez čustev bomo razvili vojaški odziv, predvsem na to novo igro,« se je odzval namestnik zunanjega ministra Sergej Rjabkov. Ruski predsednik Vladimir Putin je sicer nedavno dejal, da bi Rusija morala spet zagnati proizvodnjo raket kratkega dosega, na katere je možno namestiti jedrsko konico, nato pa premisliti, kje jih bo namestila.
Podbregar: To je igra odraslih otrok z ognjem
Nekdanji načelnik generalštaba slovenske vojske dr. Iztok Podbregar na nameščanje raket dolgega dosega v Evropi gleda precej kritično in zanj je bilo kaj takega nepredstavljivo, saj je bil prepričan, da se po padcu Berlinskega zidu svet pomika v drugo smer. »Sprašujem se, ali se to orožje postavlja proti Rusiji ali proti Kitajski. Kajti Rusijo je mogoče doseči tudi od kod drugod,« pravi Podbregar. Nameščanje dodatnega orožja bi po njegovi oceni na kratek rok sicer prineslo neki rezultat, na daljšega pa ne.
Hkrati izpostavlja, da lahko pri večji količini nameščenega orožja pride tudi do takšnih incidentov, kakršen se je ob začetku vojne v Ukrajini zgodil v Zagrebu, ko je tja zašlo staro brezpilotno letalo in padlo na mesto. »Tako lahko zaide tudi moderno orožje in nato se nekdo napačno odzove,« nevarnost napačne presoje opisuje Podbregar in poudarja, da je vojaški ustroj težko ustaviti, ko je enkrat sprožen. Celotno napoved dodatnega nameščanja raket in ruske protigrožnje opisuje kot »grdo in veliko igranje odraslih otrok z ognjem«. Za največjo grožnjo Podbregar sicer ocenjuje podnebne spremembe, ki spreminjajo dostop do hrane in energentov.
Ob tem poudarja, da ni pristaš oboroževanja: »Ni težava streljati drug na drugega in kupovati orožje. Problem je, ker je treba konflikte tudi rešiti, mehanizmi za dogovor pa so šibki.« To šibkost dokazuje s primerom vojne v Gazi in pojasnjuje, da je zmožnost dogovora v zgodovini pogosto temeljila na močnih osebnostih, teh pa danes ni.
Odhajajoči generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je sicer namero namestitve ameriških raket na evropska tla opisal kot jasen znak ameriške zavezanosti Natu in evropski varnosti.
