Današnji sklepni dan podnebne konference (COP28) v Dubaju je minil v neprestani napetosti in v duhu pojenjajočega se optimizma najbolj ambicioznih članic Združenih narodov. Zadnji osnutek besedila končnega sporazuma, ki ga je dan prej spisalo predsedstvo konference, jih ni več navdajal s pretiranim upanjem, da bo končni dogovor določil časovno zavezo, ko bo človeštvo prenehalo sežigati fosilna goriva. Usoda fosilnih goriv je najpomembnejše vprašanje letošnje podnebne konference. Danes, ko bi se morala konferenca uradno že končati, so voditelji še vedno iskali besedni kompromis predloga sporazuma, ki bi bil sprejemljiv za vse. Do poznega večera se voditelji še niso zedinili o obliki besedila in pripraviti novega osnutka predloga končnega besedila, ki ga bodo v naslednjih dneh podpisali.

Žrtve ciklonov

»Naše zahteve so razumne,« je v pričakovanju novega osnutka besedila popoldan dejal Shiva Gounden, domačin otočja Fiji, sicer pa predsednik pacifiškega Greenpeace. »Samo preživeti želimo,« je dodal, medtem, ko so nedaleč stran od njega ministri skoraj 200 držav pilili podrobnosti še enega osnutka besedila zaključnega dokumenta konference. 

Gounden je tedaj voditelje še enkrat več pozival, naj izkoristijo to zgodovinsko priložnost ter besedilo oblikujejo tako, da bo odražalo zavezanost ciljem pariškega sporazuma; naj sprejmejo zaveze, ki bodo preprečile segrevanje ozračja za več kot 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijske ravni. »Čas je, da izberemo med parcialnimi korporativnimi interesi ali varovanjem življenj in preživetjem milijonov ljudi,« je čustveno dejal. »Ne gre za politiko. Tu gre za ljudi. Gre za skupnosti, ki izgubljajo svoje domove, domove svojih prednikov zaradi dviga morske gladine. Gre za družine, ki so bile razseljene zaradi ekstremnih vremenskih razmer, in za otroke, ki jim je neukrepanje ukradlo prihodnost,« je rekel.

Potem je povedal zgodbo letošnjega poletja. Cikloni kategorije 4 in 5 so bili v preteklosti v Pacifiku zelo redki. Vsakih sedem ali osem let je pustošil kakšen. »Samo letos smo imeli tri,« je rekel in se spomnil zadnjega izmed teh, ciklona Winston, ki je bil najmočnejši ciklon, ki je kdajkoli zadel Fiji. Sunki vetra so dosegli doslej nepredstavljive hitrosti: pihalo je s 240 kilometri na uro. »Obiskal sem oddaljeno otoško skupnost. Mama je v svojem domu, ki ga je kasneje odpihnil ciklon, poskušala zaščititi svojega enomesečnika, svojega enoletnika in svojega triletnika. Z njimi je stekla v zavetje v zunanje stranišče. Ki ga je nekaj trenutkov kasneje odpihnil ciklon. Zavetje je nato poiskala med skalo in drevesom. Drevo je prav tako izruval veter,« je pripovedoval Gounden. »Preživela je, njeni otroci tudi,« je dodal. »Na srečo smo vsi del iste vasi. Kjer nikogar ne pustimo za sabo. Marsikdo je žrtvovali varnost svojega življenja v boju z vetrom, da bi pomagal ranljivejšim in šibkejšim.«

Milijoni življenj proti milijardam dolarjev

Shiva Gounden lahko utemeljeno govori o tem, kako nemoralno je primerjati usodo milijonovljudi  z milijardnimi dobički premogovniških, naftnih in plinskih podjetij, kot da so enakovredne. Tisti, ki so najmanj prispevali k tej krizi, so zdaj soočeni z njenimi najhujšimi posledicami. »To je izdaja zaupanja in huda krivica,« je rekel. »Stojimo na razpotju. Odločitve, sprejete tukaj, bi lahko rešile naše upe na pravično prihodnost ali pa nas potisnile še dlje v kaos,« je zaključil.

Shiva Gounden je glas tistih, ki se ne borijo samo za znosnejše, bolj prijano podnebje, ampak za preživetje. Zato zadnji osnutek besedila, ki niti ne omenja konca fosilne dobe ali opustitve fosilnih goriv, zanj ni nič drugega kot »izdaja«. »To je žalitev za skupnosti, ki jih prizadevajo ekstremni vremenski pogoji, in prebivalce pacifiških otokov, katerih domovi izginjajo pod morsko gladino. Mi ne zahtevamo postopnega zmanjševanja rabe fosilnih goriv. Zahtevamo konec samemu izvoru krize, ki nam je bil vsiljen,« je rekel.

Pred natanko osmimi leti so se svetovni voditelji s podpisom slavnega pariškega sporazuma zedinili, da bodo preprečili globalno segrevanje za več kot na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijske ravni. Ne le otoške države, tudi ves razviti svet z Evropo na čelu pričakuje dogovor, ki bo obdržal ta cilj pri življenju.