Prehitela je oba največja tekmeca, ljudsko stranko in socialdemokrate, prva je izgubila največ volilnih glasov doslej. Kljub temu je povsem negotovo, ali bodo svobodnjaki del vladne koalicije, saj nobena od parlamentarnih strank noče vladati skupaj z njimi. Še posebej ne pod vodstvom svobodnjaškega šefa Herberta Kickla.
Kljub temu da se je v nedeljo podalo na volišča več volilnih upravičencev kot ob zadnjih, predčasnih volitvah leta 2019 – takrat je pri sosedih tradicionalno visoka volilna udeležba, ki se sicer giblje pri 80 odstotkih, po aferi Ibiza padla na 75 odstotkov – to vendarle ni bilo v prid politične sredine ali levih političnih sil, temveč se je še precej bolje, kot so napovedovale predvolilne ankete, odrezala skrajna desnica. Svobodnjaki so ob 78-odstotni volilni udeležbi pod vodstvom glavnega kandidata Herberta Kickla z 29 odstotki glasov dosegli najboljši volilni rezultat doslej in s tem izboljšali Haiderjev dosežek iz leta 1999, ko je stranko volilo nekaj manj kot 27 odstotkov volilnih upravičencev. Volitvam je sledila prva koalicija med ljudsko stranko in svobodnjaki pod vodstvom kanclerja Wolfganga Schüssla.
Wolfgang Schüssel je sicer s popolnoma enakim odstotkom volilnih glasov kot svobodnjaki, tako ÖVP kot tudi FPÖ pa sta bili precej za socialdemokrati, ki jih je volila več kot tretjina volilnih upravičencev, sklenil koalicijski dogovor s Haiderjem in z njim odšel k takratnemu predsedniku Thomasu Klestilu, ki je le zlovoljen zaprisegel prvo povojno vlado, v kateri je sedela tudi skrajno desna stranka in mimogrede zavrnil tudi dva svobodnjaška ministra.
Osamljeni zmagovalec
Zgodovina se utegne ponoviti v nasprotni smeri. Ljudska stranka, ki je tokrat dosegla nekaj več kot 26 odstotkov glasov in s tem svoj rezultat s prejšnjih volitev poslabšala za več kot 11 odstotnih točk, je že pred volitvami zagotavljala, da ne bo vstopila v koalicijo s svobodnjaki, ki bi jih vodil Herbert Kickl. Še manj, če bi ta, kot je ves čas zahteval, hotel postati kancler. Tudi po volitvah tako kancler Karl Nehammer iz vrst ljudske stranke kot tudi vodja svobodnjakov nista spremenila svojih stališč. Prvi zagotavlja, da ne bo vladal skupaj s Kicklom, slednji, da mu mora predsednik države Aleksander van der Bellen, če spoštuje demokracijo in voljo volilcev, podeliti mandat za sestavo vlade. Ustava tega predsedniku sicer ne nalaga, ta lahko načeloma za mandatarja izbere kogar koli iz nabora, in če se ljudska stranka dogovori s socialdemokrati, bi to zadostovalo za tesno večino v parlamentu, precej bolj udobno pa bi bilo, če bi se jima pri vladnem dogovoru pridružili še liberalci (NEOS) ali zeleni. Zveza med ljudsko stranko in socialdemokrati, ki so jo v dobrih starih časih avstrijske politike imenovali velika koalicija, danes namreč še zdaleč ne zadošča več za udobno večino; po prvih projekcijah sta obe nekoč veliki stranki pretehtali le za pol glasu (v realnosti je to en poslanec in en glas) v 183-sedežnem parlamentu, kar je za vladanje preveliko tveganje.
Volilci kaznovali zelene
Za socialdemokrate, ki so z glavnim kandidatom Andreasom Bablerjem svoj predvolilni boj začeli nadvse optimistično in se hoteli zavihteti na kanclerski stolček, se je končalo daleč od pričakovanj. V primerjavi z volitvami leta 2019 so sicer ostali pri približno enakem rezultatu, a so dramatično izgubili na zadnjih volitvah leta 2019 in z redkimi izjemami padali ves čas od zlatih časov socialdemokracije v 70. letih pod vodstvom Bruna Kreiskega. Kljub temu je izid tokratnih volitev tudi za socialdemokrate zgodovinski, v slabem pomenu besede, saj so prvič po vojni po moči šele tretja politična sila v državi.
Slabo so se tokratne volitve končale tudi za avstrijske zelene. V primerjavi z zadnjimi volitvami, po katerih so vstopili v vladno koalicijo z ljudsko stranko, so izgubili pet odstotnih točk in pol ter z nekaj več kot osmimi odstotki volilnih glasov končali na petem mestu. S skromnim izboljšanjem v primerjavi z volitvami pred petimi leti so jih z nekaj več kot devetimi odstotki volilnih glasov prehiteli liberalci (NEOS). Zelenim so se pri maščevali predvsem kompromisi, ki so jih morali sprejemati v vladni španoviji z ljudsko stranko, in sicer pri glasovanju njihovih tradicionalnih volilcev pa tudi mnogih mladih.
