Schäuble je umrl v torek zvečer na svojem domu v krogu družine po dolgi in težki bolezni, poročajo nemški mediji.
V svoji dolgoletni politični karieri je bil med drugim minister za finance in notranje zadeve, vodja Krščansko-demokratske unije (CDU), vodja poslanske skupine CDU/CSU in predsednik parlamenta. Bil je poslanec z najdaljšim stažem, v klopeh bundestaga je sedel od leta 1972.
Schäuble, ki je bil minister pod nekdanjima kanclerjema Helmutom Kohlom in Angelo Merkel, je odigral ključno vlogo pri ponovni združitvi Nemčije leta 1990 po padcu berlinskega zidu. Od poskusa atentata nanj, ki ga je oktobra istega leta izvedel duševno prizadet moški, je bil Schäuble na invalidskem vozičku, vendar to ni ustavilo njegove politične kariere. Leta 2009 je prevzel vodenje finančnega ministrstva in je veljal za eno najmočnejših političnih figur v vladi kanclerke Merkel. Leta 2017 je bil izvoljen za predsednika bundestaga, drugo najvišjo funkcijo v državi, ki jo je opravljal do leta 2021.
Nemški kancler Olaf Scholz je ob smrti Wolfganga Schäubleja na družbenem omrežju X zapisal, da je Nemčija »izgubila navdušenega misleca, strastnega politika in bojevitega demokrata«.
Wolfgang Schäuble hat unser Land mehr als ein halbes Jahrhundert geprägt: als Abgeordneter, Minister und Bundestagspräsident. Mit ihm verliert Deutschland einen scharfen Denker, leidenschaftlichen Politiker und streitbaren Demokraten. Meine Gedanken sind heute bei seiner Familie. pic.twitter.com/x1WsRHYJXe
— Bundeskanzler Olaf Scholz (@Bundeskanzler) December 27, 2023
Znan po strogih varčevalnih politikah
Zaradi svoje varčevalne politike in neprizanesljive drže do zadolženih južnoevropskih držav, zlasti Grčije, je bil deležen tako hudih kritik kot tudi pohval. Bil je tako rekoč utelešenje političnega projekta podpore t.i. monetarne unije. Za dosego tega cilja pa je moral uvesti stroge varčevalne ukrepe in razbiti nekatere demokratične institucije v državah, kot je Grčija. Poosebljal je protislovno politiko, ki je po eni strani pripeljala do osiromašenja Grčije, po drugi strani pa so bile politike usmerjene v vse izrazitejšo deindustrializacijo Nemčije in tako imenovano outsourcanje proizvodnje v države tretjega sveta, s pomanjkljivo zakonodajo. Med drugim je bil prepričan, da volitve ne smejo spremeniti gospodarske politike. Grčija je po njegovem mnenju imela obveznosti, o katerih ni mogel podvomiti prav nihče, določene pa so bile že med njegovimi predhodniki in evropsko trojko.
Leta 2012 je Schäuble dejal, da so evropske države na »pravi poti« glede zmanjševanja svojih primanjkljajev, izboljšanju produktivnosti in s tem konkurenčnosti. »To je odločilno in tega ne moremo prihraniti nobeni državi zaradi domnevne velikodušnosti ali solidarnosti. To ni trma, to je razumevanje, da demokratične večine sprejemajo neprijetne odločitve le takrat, ko ni lažje alternative,« je zagovarjal svojo politiko. Še posebej ostro stališče je zavzel, ko je bila leta 2015 izvoljena levičarska grška vlada pod vodstvom predsednika vlade Alexisa Tsiprasa, ki se je zavezala, da bo opustila zmanjšanje porabe in zvišanje davkov, ki so ga zahtevali upniki. Kasneje istega leta je predlagal, da bi si Grčija lahko vzela petletni »premor« za izstop iz evra, vendar se je potem pridružil vztrajanju Angele Merkel, da tako imenovani Grexit ni mogoč.
Schäuble je tudi doma pomembno vplival na reformo širšega finančnega sistema, in sicer z uvedbo dajatve za banke, ki bi zagotovila, da bodo te krile stroške prihodnjih kriz, ter z uvedbo mednarodnega davka na transakcije. V Nemčiji se ga prav tako spominjajo tudi kot ministra, ki je prvi predstavil izravnani proračun.
