Francoski predsednik Emmanuel Macron je pred dnevi napovedal nekaj ukrepov za reševanje krize francoskega zdravstvenega sistema. Na tak način je hotel pomiriti jezo zaposlenih v zdravstvu, pa tudi vseh Francozov. Kar 51 odstotkov Francozov trdi, da imajo težave z dostopom do storitev zdravstvenega sistema. Številni se bojijo, da bi zboleli, tudi zato, ker je vse težje priti do zdravnika. Zdi se, da bo kmalu tudi v Franciji na urgencah – podobno kot v Veliki Britaniji – vsak teden več sto mrtvih zgolj zato, ker ne dobijo pravočasne zdravniške pomoči. Decembra naj bi tako umrlo vsaj 30 Francozov.
Tri petine sester na bolniški!
Primer, ki kaže na hudo krizo zdravstva, je urgenca v bolnišnici v Metzu, kjer so prejšnji teden skoraj povsem prenehali delati, ker je moralo v času praznikov (ko je velik del osebja na dopustu) in trojne epidemije (covida, gripe in bronhitisa) zaradi izčrpanosti in izgorelosti na bolniško kar 55 od 76 medicinskih sester in bolničarjev. »Nismo zmogle več slediti tempu dela,« pripoveduje ena od medicinskih sester. »Nekateri bolniki so tudi po 90 ur v čakalnici na nosilih, kar spravlja osebje v obup. Niti pogledati si ne upamo več bolniku v oči, saj nas je sram. Svojega dela ne opravljamo dobro, ker lahko naredimo le minimum.« Zaradi pomanjkanja družinskih zdravnikov in specialistov je tudi drugod v Franciji velika gneča na urgencah. A v Metzu težko zaposlijo nove medicinske sestre, saj je v bližini Luksemburg, kjer so plače v zdravstvu veliko višje kot v Franciji.
Bolnikov več, zdravnikov manj
Kar šest milijonov Francozov nima družinskega zdravnika, od tega 600.000 bolnikov s kroničnimi težavami, ki si pogosto pomagajo z internetno povezavo z zdravnikom, kar pa ni vedno pametno. Medtem ko se prebivalstvo stara, je danes 11 odstotkov manj družinskih zdravnikov kot pred desetimi leti. Tretjina Francozov živi na podeželju, kjer sploh ni zdravnikov. V bolnišnicah je premalo postelj, saj so v zadnjih letih odpravili kar petino postelj, ker ni dovolj zdravnikov. Za pregled pri specialistu se ponekod čaka tudi več kot leto dni. Zdravniki pa se pritožujejo, da 20 odstotkov delovnega časa porabijo za administrativna dela.
Eve Roger, novinarka dnevnika Parisien, ki dobro pozna francosko zdravstvo, pravi: »Smo v hudi krizi zdravstvenega sistema, ki pa je ne bomo rešili jutri, tudi ne prihodnje leto, ampak morda v desetih letih.« Frédéric Pain, ki vodi urgenco v bolnišnici na zahodu Francije, pa trdi: »Potreben bi bil neke vrste Marshallov načrt za francoske bolnišnice.«
Macron bi se moral izkazati
A prav Macron je primeren, da reši to krizo, saj sta njegova starša zdravnika, prav tako brat in stric. Vsekakor zelo dobro pozna zdravstvo in njegove težave. Zdaj je obljubil novo organizacijo dela v bolnišnicah. Med drugim zdravniki ne bodo več plačani glede na število posegov, saj nekateri posege izvajajo le zaradi zaslužka in ne zato, ker bi to bolniku koristilo. Bolnišnice, ki jih vodijo preračunljivi komercialisti, pa zavračajo bolnike s patologijami, ki niso donosne, in zanemarjajo na primer pogovor z bolnikom, ki je pomemben pri diagnosticiranju, ima pa lahko tudi pomembne placebo učinke.
Macron je tudi pod pogojem, da sprejmejo več pacientov, pripravljen popuščati družinskim zdravnikom, ki sicer vsi delajo v javnem zdravstvu kot zasebniki. Decembra so stavkali z zahtevo, da se jim tarifa za obisk pacienta poveča s 25 na 50 evrov, zato pa bi več časa lahko posvetili pacientu in izboljšali zdravstveno opremo. Tak obisk lahko traja od dve minuti do 20 minut, a s tarifo se plača tudi ves material, prostori, medicinska sestra in včasih tudi tajnica.
Gre za evropski problem
Ugledni zdravnik Bruno Megarbane, ki vodi oddelek za oživljanje v pariški bolnišnici, je za televizijo France 5 takole opisal sedanje tendence v zdravstvu evropskih držav: »Na eni strani imamo javno zdravstvo, kjer je vse težje priti do družinskega zdravnika, na specialista se čaka vsaj šest mesecev in potem ta opravi z vami v desetih minutah. Tudi v bolnišnicah bolnike oskrbijo minimalno. Ko pa enkrat ne bo dovolj postelj, boste umrli med čakanjem na hodniku. Na drugi strani imamo zasebni zdravstveni sistem, kjer je dostop do specialistov lažji, zdravnika lahko pogosto celo izberete. A tu je treba plačati. Revni bodo imeli dostop do vse slabšega javnega sistema, bogati pa do zasebnega. A vsak iz tiste večine, ki je vmes, si bo, če bo zbolel, moral plačati zdravljenje. Skratka, kdor bo zbolel, bo še dodatno trpel, ker bo za zdravljenje moral plačati iz svojega žepa. To je konec sistema solidarnosti.«
