V teh dneh dosegajo protesti v Iranu proti obveznemu nošenju naglavnih rut in vse bolj tudi proti teokratskemu režimu islamske republike, ki trajajo že 75 dni, enega svojih vrhuncev. V ponedeljek so v štiridesetih mestih, največ na severozahodu v Kurdistanu, mali trgovci na bazarjih za tri dni zaprli svoje stojnice in na ulicah skupaj s študenti vzklikajo gesla proti režimu, ki je odgovoren tudi za slabo gospodarsko situacijo in vse nižji življenjski standard Irancev. V nacionalni tridnevni stavki, ki naj bi bila tudi podpora tisočim političnih zapornikov, sodelujejo med drugim vozniki kombijev, ki so v Iranu zelo pomembni zaradi logistike, in zaposleni v naftni industriji.
Za pomemben trenutek protestov gre tudi zato, ker je danes nacionalni dan študentov, v spomin na krvavo zatrtje študentskih protestov 7. decembra 1953. Takrat so nastopili proti obisku tedanjega podpredsednika ZDA Richarda Nixona, potem ko so avgusta tega leta ameriške in britanske tajne službe podprle državni udar proti demokratično izvoljenemu predsedniku vlade Mohamedu Mosadeku. Študentje so bili ves čas moderne iranske zgodovine politično zelo aktivni, tudi med revolucijo leta 1979, ki je bila reakcija na dogodke iz leta 1953. Sedanjim protestom so se pridružili tudi študentje manjših univerz zunaj Teherana.
Bivši predsednik Khatami za izpolnitev zahtev protestnikov
Če so bili med protesti pred 69 leti ubiti trije študentje, je bilo to jesen v protestih ubitih že 471 ljudi. Tako trdijo iranske nevladne organizacije, ki hkrati ocenjujejo, da je bilo v 75 dneh, odkar se je oglasila ulica zaradi smrti mlade Iranke Mahse Amini po aretaciji zaradi napačnega nošenja hidžaba, aretiranih 18.000 Irancev. Včeraj so pet zaprtih protestnikov, ki naj bi bili krivi za smrt pripadnika represivnih sil, obsodili na smrt.
Protestniki pa se zdaj sprašujejo, kako resno so oblasti mislile z napovedjo razpustitve moralne policije, kar je tik pred tridnevno nacionalno stavko sporočil glavni javni tožilec Mohamad Džafar Montaseri, ki je na čelu iranskega pravosodja. Vlada takšnega ukrepa ni potrdila, iranski časopisi pa poročajo, da moralna policija še naprej patruljira zunaj Teherana. Prav njeni pripadniki so povzročili smrti Aminijeve. Menda v zvezi z odpravo moralne policije vlada zmeda zato, ker je sam režim razklan glede vprašanja, kako pomiriti oziroma zatreti proteste. Predsednik države Ebrahim Raisi se je zavzel za »bolj prožno uveljavljanje ustavnih temeljev islamske republike« in obljubil, da se bo pogovoril z upornimi teheranskimi študenti o reformah. Bivši reformistični predsednik države Mohamad Khatami pa je celo posredno podprl protestnike in pozval oblasti, naj izpolnijo njihove zahteve, »preden bo prepozno«.
Vsekakor lahko oblasti tudi brez moralne policije identificirajo in kaznujejo »neprimerno« oblečene Iranke. Kot poudarjajo Iranci na družbenih omrežjih, se protesti nadaljujejo, ker stroga islamistična pravila oblačenja še naprej veljajo (v Teheranu so zaprli zabaviščni park, ker ena od obiskovalk ni nosila rute) in ker 90-milijonski državi še naprej vlada fundamentalistični režim. Sicer je islamska republika leta 1983 sprejela zakon o tem, da si morajo vse ženske v javnosti z naglavno ruto pokriti lase in vrat. Ker se tega kljub grožnji z dvema mesecema zapora in 74 udarci z bičem pogosto niso držale, so leta 2007 ustanovili moralno policijo.
