Inštitut 8. marec je z državljansko pobudo Moj glas, moja izbira (My Voice, My Choice), s katero želijo Evropsko komisijo pozvati, naj predlaga nov predpis za varno in dostopno umetno prekinitev nosečnosti v Evropi, zbral že več kot 560.000 podpisov, kar je že krepko nad polovico od potrebnega milijona podpisov. To jim mora uspeti do 24. aprila naslednje leto. Kako jim gre? »Trenutno smo si vzeli mesec dni odmora, saj smo se morali malo ustaviti, za jesen pa imamo zelo ambiciozne načrte,« pove direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač. Konec septembra tako pripravljajo veliko zbiranje podpisov po vsej Evropi, pridružujejo se jim vedno nove civilnodružbene skupine, zaradi česar je tiha želja še vedno, da bi jim vse potrebne podpise uspelo zbrati še pred koncem leta, do decembra.

Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec: Spoznali smo, da ima dostop do splava v večini držav Evrope zelo veliko podporo, da je to torej splošna vrednota in ne nekaj, kar razdvaja, kot so nas leta in leta hoteli prepričati.

Izpolnili so tudi že drugi pogoj, da pobuda preseže minimalni prag števila podpisov v vsaj sedmih državah. Ta prag so dosegli v kar desetih državah: v Sloveniji, Grčiji, Franciji, Španiji, Nemčiji, Romuniji, Avstriji ter na Poljskem, Hrvaškem in Finskem. Po drugi strani se zatika v Luksemburgu, Latviji, Estoniji, na Danskem in Cipru.

Kakšen podvig je takšen evropski projekt v primerjavi z njihovimi prejšnjimi? »Ko smo skočili v to, smo bili zelo naivni in si nismo predstavljali, kako težka bo ta kampanja. Naenkrat razmišljaš o ne eni, temveč vseh evropskih državah, v glavi pa moraš imeti več sto ljudi, ki delajo za kampanjo,« pove Nika Kovač. Kot doda, je to v resnici najtežja kampanja, ki so se je kdaj lotili, in če vedno govorijo, kako se imajo pri projektih zelo lepo, gre tokrat predvsem za zelo trdo delo.

Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec - 11.08.2023 – Prešernov trg - novinarska konferenca mednarodne zasedbe okoljskih borcev Fridays for future iz Avstrije, Nemčije in Hrvaške ter Inštituta 8. marec, na kateri so predstavili mednarodni poziv Evropski uniji o celostni obravnavi okoljskih problemov in enakopravni obravnavi vseh držav//FOTO: Tomaž Skale

Nika Kovač pravi, da je Moj glas, moja izbira najtežja kampanja, ki so se je kdaj lotili, in da če vedno govorijo, kako se imajo pri projektih zelo lepo, gre tokrat predvsem za zelo trdo delo. Foto: Tomaž Skale

Brez dostopa do splava 20 milijonov Evropejk

Zakaj so se takšnega izziva lotili? »Ker danes v Evropi več kot 20 milijonov žensk nima dostopa do splava. Nesprejemljivo je, da ženske na Poljskem danes zaradi tega še vedno umirajo. Nesprejemljivo je, da ženske nosijo finančno breme, ker splav ni brezplačen. Nesprejemljivo je, da so ženske zaradi pomanjkanja izvajalcev splava prisiljene prepotovati dolge razdalje ali iskati nevarne alternative,« lahko preberemo na uradni strani pobude. Otežen dostop do splava ne pomeni le tveganja za telesno zdravje posameznic, temveč tudi ekonomsko in duševno breme za ženske in družine. Plačljivost in nedostopnost splava ženske med drugim sili v iskanje alternativnih, pogosto nevarnih možnosti.

Kje so sicer zaznali najbolj skrb zbujajoče razmere glede dostopnosti splava? »Sprva smo vedno govorili o Poljski pa na primer o Malti (za izvedbo splava predvidena zaporna kazen do štirih let, op. a.), smo pa bili šokirani tudi nad ureditvijo v Nemčiji in Avstriji, saj smo bili prepričani, da je tam vse urejeno, kot je treba. Pa ni, splav je tam namreč praviloma plačljiv, zato je številnim ženskam, na primer prekarkam, študentkam in drugim, ki še nimajo rednega dohodka, dostop precej otežen,« našteva direktorica Inštituta 8. marec. Splav tako recimo v dunajski bolnišnici stane okoli 350 evrov, v zasebnih ambulantah ponekod celo dvakrat toliko. Skrbijo tudi razmere v Italiji, kjer večina zdravnikov ne opravlja splavov, zaradi česar ženske hodijo v sosednje države. Poleg Slovenije pa se kot svetel primer dobre urejenosti področja kaže Finska.

Od Severine do Marka Ruffala

Kot Nika Kovač še pove o projektu, so si na začetku predstavljali, da ima vsaka država svoj Inštitut 8. marec, a ni tako in je s tega vidika glas strpnosti in solidarnosti po Evropi organiziran zelo različno. Veliko jim je sicer poleg sodelovanja z drugimi civilnimi organizacijami, kakršna je recimo avstrijska #aufstehn, pomenilo tudi, da so se za kampanjo zavzeli različni lokalni in svetovni zvezdniki. V Grčiji se je angažirala znana televizijska voditeljica, na Hrvaškem pevka Severina, na oskarjih pa je njihovo sporočilo prenesel ameriški igralec Mark Ruffalo.

»Oni zajamejo drug bazen ljudi. Ko smo prejeli klic Marka Ruffala, je bilo to za nas veliko presenečenje. Kampanja je bila zaradi tega prepoznana kot nekaj, kar je namenjeno vsem ljudem, nekaj, kar je lahko tudi del popkulture, kar je splošna vrednota čisto vseh. Tovrstne podpore so pomembne prav zato, ker pokažejo, da gre za skupen boj vseh.« Kampanjo so sicer podprli še številni evropski poslanci, tudi iz vrst konservativnih strank. Nika Kovač podčrta: »Spoznali smo, da ima dostop do splava v večini držav Evrope zelo veliko podporo, da je to torej neka splošna vrednota in ne nekaj, kar razdvaja, kot so nas leta in leta hoteli prepričati.«

Redkim uspe zbrati milijon podpisov

Pogoj za predložitev državljanske pobude Evropski komisiji je, da predlagatelji v letu dni zberejo milijon podpisov in presežejo nacionalni prag podpisov v vsaj sedmih državah EU. My Voice, My Choice je sploh prva evropska državljanska pobuda, v kateri je bil v le mesecu in pol od začetka zbiranja podpisov konec aprila dosežen mejnik 500.000 podpisov, za povrh pa je bil nacionalni prag dosežen v osmih državah. Do milijona podpisov je sicer od 110 pobud doslej uspelo priti le desetim.

Priporočamo