Potem ko je predsednik Emmanuel Macron po dveh mesecih težavnega iskanja v začetku septembra imenoval 73-letnega konservativca Michela Barnierja za premierja, zdaj lahko govorimo o dveh tednih Barnierjevih težav pri iskanju ministrov in sestavljanju vlade, ki je ne bi takoj zrušila nezaupnica. Njegova sreča je, da nima roka, ki bi ga obvezoval pri sestavljanju vlade.
Ena glavnih težav novega premierja je, da se v glavni vladni stranki Preporod, ki ima 98 poslancev (od 577) in brez katere ne bo mogel vladati, jezijo, češ da se preveč pogaja s svojo stranko Republikancev, ki ima samo 47 poslancev. V svojih prizadevanjih za »uravnoteženo vlado« ji namerava dati tretjino ministrstev, a menda najpomembnejša. Sredinski Preporod, ki ga vodi prejšnji premier, 35-letni Gabriel Attal, Barnierju tudi očita, da hoče voditi skrajno desno priseljevalno politiko. Poleg tega naj bi zaradi katastrofalno velikega proračunskega primanjkljaja povečal davke. V Preporodu se bojijo, da bo s tem izničil prizadevanja prejšnjih Macronovih vlad, da z zmanjšanjem davkov privabijo v Francijo investicije in tako zmanjšajo brezposelnost. Najbrž zaradi vseh teh razlik včeraj ni bilo napovedanega srečanja med Barnierjem in Attalom.
Tudi če je res za dvig davkov, kar je program levice, pa Barnier ne bo mogel računati na njeno pomoč. S svojimi 192 poslanci levica zavrača kakršno koli sodelovanje z njim in njegovo bodočo vlado, izjema so komunisti. Barnier si tako zaman prizadeva, da bi za ministra pridobil kakšnega socialista. Za levico je preveč desen.
Poskus odstavitve Macrona
Poleg tega levica kuha jezo, ker je prepričana, da ji pripada mandatarstvo, saj je na volitvah dobila največ glasov in poslancev. Voditelj radikalne levice Jean-Luc Mélenchon govori o ukradenih volitvah in je sprožil postopek za odstavitev Macrona. V torek je postopek prestal prvo fazo, v drugi bo odločal pristojni skupščinski odbor. Šele četrta faza bo glasovanje v skupščini, v kateri morata za nadaljevanje postopka predlog podpreti dve tretjini poslancev. Peta faza bi bilo glasovanje v senatu, ko morata predlog spet podpreti dve tretjini senatorjev. Šesta, zadnja faza je glasovanje odbora 22 poslancev in senatorjev. Predsednika odstavijo z dvema tretjinama glasov. A Macron lahko glede svoje odstavitve mirno spi, saj se bo postopek vsaj v drugi ali tretji fazi ustavil, ker so proti tako socialisti kot skrajna desnica.
Bolj realna možnost je, da bo levica skupaj s skrajno desnico vrgla prihajajočo Barnierjevo manjšinsko vlado. Torej bo obstoj te vlade odvisen od Marine Le Pen z njenimi 142 poslanci. Pravzaprav je Barnier postal premier predvsem zato, ker je Le Penova obljubila, da ne bo skupaj z levico takoj glasovala za nezaupnico vladi. A če ji kaj ne bo všeč, jo lahko kadar koli vrže. Torej bo moral Barnier kot vrvohodec loviti ravnotežje med zahtevami sredinskega Attala in skrajno desne Le Penove.
Omejeno vladanje predsednika
Poudariti velja, da je Macron sam kriv, da prvič po letu 2017, ko je postal predsednik države, ne odloča o sestavi vlade in njenem programu. Gre za posledico poraza njegovega tabora na volitvah pred dvema mesecema in pol. Vendarle si pušča pristojnosti v zunanji in obrambni politiki, tako da bo najbrž imel zadnjo besedo pri imenovanju zunanjega in obrambnega ministra. A tudi evropskih zadev si ne pusti vzeti, čeprav je imel Barnier vrsto let ključno vlogo v evropski komisiji, bil pa je tudi glavni pogajalec EU o brexitu. Macron je denimo sam izbral novega francoskega komisarja, svojega dosedanjega zunanjega ministra Stéphana Séjourna.
