Srbi so Unesco prepričali, da sta priprava in konzumiranje slivovke nekaj tako unikatnega in posebnega, da je treba žganje iz sliv nemudoma uvrstiti na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Zdaj cel svet ve, da je slivovka srbska nacionalna pijača, destilirana iz fermentiranih sliv, ki jo ljubitelji obožujejo zaradi »izrazite arome in prodornega okusa«. In ne samo to! Zdaj cel svet ve, da se pije skoraj izključno po šilcih (no, ali več njih, sem in tja pa kar iz flaše direkt po grlu, a pustimo te podrobnosti) in da jo je v hladnih zimskih mesecih mogoče segreti ter postreči kot vroč napitek. In ne samo to! V srbskem izročilu velja za zdravilo proti številnim boleznim. Tako denimo boleče grlo zdravijo z brisačo, namočeno v žganje, ki jo ovijejo okrog vratu, vročino pa poskušajo zbijati z masažo bolnikovih stopal s slivovko. In še več! Slivovka ima v Srbiji osrednje mesto v življenju. Tradicionalno se jo pije ob rojstvih, porokah in družinskih praznovanjih, pa tudi ob smrtih. Svašta!*

No, pa saj imamo tudi Slovenci dva nova vpisa na seznam nesnovne kulturne dediščine. Nekaj o lipicanskih konjih in nekaj o medu. Tako, no. Bolj dolgčas, kajne?

Nazaj k slivovki. Ste vedeli, da je več kot 60 odstotkov sliv v Srbiji namenjenih kuhanju slivovke? Letos so pridelali več kot 470.000 ton sliv. To bo teklo po grlu. No, in na brisače. Za zdravje, kajne? Na zdravje, Srbi!

*A bejžte no!