Italijanski predsednik Sergio Mattarella je v četrtek zjutraj v svoji palači na Kvirinalu, enem od »sedmih rimskih gričev«, sprejel predsednika vlade Maria Draghija. Premier mu je podal poročilo o sredinem glasovanju v senatu, ko ga v njegovem poskusu, da bi obnovil in okrepil koalicijo narodne enotnosti, niso podprle tri od štirih največjih strank. Zato je zdaj skupaj s svojo vlado, ki je obstajala 17 mesecev in v kateri so bile vse stranke razen skrajno desnih Bratov Italije, odstopil. Še naprej pa bo opravljal tekoče posle.
Konec je torej njegove vladavine, ki je Italiji zagotavljala politično stabilnost in zbujala upanje, da se bo Italija rešila iz več desetletij trajajoče gospodarske stagnacije. Avtoriteto je imel tudi zaradi svoje pokončnosti, ki je prišla do izraza med drugim v njegovem brezkompromisnem podpiranju Ukrajine ob ruski agresiji.
Stranke z mislimi na volitvah
Sicer bi 74-letni Draghi po glasovanju v senatu še lahko ostal na oblasti, saj ga je podprlo 95 senatorjev in 38 jih je bilo proti. A vseh senatorjev je 321 in glasovali niso Gibanje petih zvezd, Liga Mattea Salvinija in Naprej Italija Silvia Berlusconija. Skratka, njegova vlada nima več podpore ne v senatu ne v poslanski zbornici.
Vladno krizo je prejšnji teden sprožilo Gibanje petih zvezd, zmagovalec zadnjih volitev leta 2018, ker kot vladna stranka ni podprla Draghijevega paketa ukrepov za boj proti inflaciji in za ublažitev socialnih posledic, ki jih prinašajo vse višje cene energentov. V Petih zvezdah so menili, da je ta pomoč premajhna. Ko se je tako nakazoval izstop Petih zvezd iz vlade, sta poskušala Salvini in Berlusconi povečati vpliv na Draghija, ki pa tega ni dovolil, zato ga njuni desni stranki v sredo zvečer v senatu nista podprli. Vse tri stranke so z mislimi predvsem pri parlamentarnih volitvah, ki bi bile, če bi bile redne, spomladi 2023.
Na vidiku finančne težave
A zaradi Draghijevega odstopa bo prišlo do predčasnih volitev, ki bi bile lahko že konec septembra. Vsekakor Draghi v naslednjih mesecih, čeprav bo še premier, ne bo mogel nadaljevati s svojimi reformami, kot je še v sredo dopoldne načrtoval v svojem govoru senatorjem. Vprašanje pa je, ali bo reforme izvajala vlada, ki bo nastala po volitvah in v kateri bo imela najbrž glavno besedo populistična skrajna desnica. Nezaupanje posojilodajalcev pa bi bilo zdaj lahko toliko večje, ker je že sama Draghijeva osebnost med njimi zbujala zaupanje. Poleg tega se je težko izogniti mnenju, da bi italijanska vlada predvsem pod vodstvom Draghija lahko pametno uporabila okoli 200 milijard evrov, kolikor jih bo dobila od sklada za okrevanje po pandemiji, kar je največja tovrstna pomoč za državo članico EU.
Zaupanje posojilodajalcev je za Italijo toliko pomembnejše, ker je takoj za Grčijo glede na svoj BDP najbolj zadolžena država v EU. V četrtek pa so se že povečale obresti, ki jih Italija plačuje za svoj dolg, in so celo za malenkost večje kot pri Grčiji. Ta dvig obresti je povezan tudi s četrtkovim dvigom obrestne mere Evropske centralne banke.
Italija torej ni le v politični, ampak vse bolj tudi v dolžniški in energetski krizi. Dodati je treba še inflacijo in njene negativne učinke na gospodarstvo in življenjski standard ljudi. Predvsem zaradi odstopa Draghija pa so v četrtek znatno padle vrednosti delnic na italijanskih borzah.
