Kitajske oblasti so včeraj presenetile tako zahodne vlade kot tudi del zahodne industrije. Peking je namreč najavil, da bodo kitajska podjetja, ki izvažajo dve redki surovini, potrebni za izdelavo čipov, optičnih kablov in solarnih celic, poslej morala pridobiti izvozno dovoljenje. Galija in germanija (s 60- do 80-odstotnim deležem svetovne proizvodnje je Kitajska njuna največja proizvajalka) zahodna podjetja tako ne bodo mogla več kar preprosto dobiti na trgu.
Peking argumentira enako kot Haag
Ta korak Kitajske sicer sledi vse bolj zaostrenim odnosom med Washingtonom, Brusljem in Pekingom pri omejevanju tehnološkega napredka druge strani. Čeprav Kitajska trdi, da izvozne omejitve ne merijo na katero koli državo, je ta korak vendarle še en v nizu vse ostrejših prizadevanj Pekinga, da bi ohranil tehnološki primat oziroma prevlado pri proizvodnji ali predelavi redkih surovin. Washington in Bruselj se po drugi strani trudita zmanjšati odvisnost od kitajskih tehnologij in redkih surovin ter uvajata podobne trgovinske omejitve. Evropska komisija je nedavno predlagala, da bi evropska podjetja morala pridobiti poprejšnje dovoljenje za pomembnejše investicije na Kitajsko. Tudi to naj bi bil način, da se zagotovi večja ekonomska varnost Evrope in zmanjša odvisnost od Kitajske. Prav o teh vprašanjih se je prihodnji teden v Pekingu s kitajskim vodstvom želel pogovarjati visoki zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borrell, a so kitajske oblasti njegov obisk včeraj odpovedale.
Tako kot je tokrat Peking svojo izvozno omejitev obrazložil z zagotavljanjem nacionalne varnosti, je denimo Nizozemska z enako argumentacijo prejšnji petek najavila omejitev izvoza tehnologije, s katero bi Kitajska lahko proizvajala modernejše čipe. Za takšen korak Nizozemske so se zavzemale predvsem ZDA, ki so podobne izvozne omejitve tehnologije za izdelavo modernih čipov na Kitajsko sprejele že lanskega oktobra. Če se je torej v času administracije Donalda Trumpa tehnološki boj med ZDA in Kitajsko meril predvsem pri poskusih prepovedi kitajske mobilne tehnologije, se v zadnjih letih administracije Joeja Bidna – tudi zaradi izkušenj porušenih dobavnih verig pri drugih proizvodih v času pandemije – vse bolj prenaša na področje ključnih komponent za izdelavo modernih tehnologij in surovin, ki so potrebne za njihovo izdelavo. Včerajšnja odločitev Kitajske je tako predvsem povračilni ukrep v tem tehnološko-surovinskem merjenju moči. Čeprav obstajajo alternativni dobavitelji galija in germanija, pa lahko ti v primerjavi s Kitajsko le v manjši meri zadostijo potrebam trga.
Evropska trojica želi skupne nakupe surovin
»Kitajska je zaostrila pogoje pri dveh materialih. Če se to zgodi še z litijem ali čim podobnim, potem bomo imeli res problem,« je o ključni komponenti za električne baterije, enega od gradnikov zelenega prehoda, razmišljal nemški minister za gospodarstvo Robert Habeck.
Evropska unija bo poskušala do kritičnih surovin priti tudi z vlaganji v države proizvajalke. Večjo diverzifikacijo dobavnih verig teh redkih surovin pa bi Nemčija, Francija in Italija želele koordinirati s skupnimi naročili. V Afriki pa tudi Latinski Ameriki sicer dobavne dogovore sklepajo tudi kitajska podjetja. V Afriki naj bi se v naslednjem desetletju proizvodnja litija več kot podeseterila. Pred dnevi pa je rusko-kitajski konzorcij z bolivijskimi sogovorniki sklenil poldrugo milijardo vreden sporazum o postavitvi dveh tovarn za proizvodnjo litija. Bolivija, kjer naj bi bile največje zaloge litija na svetu, je tako dobila potrebna investicijska sredstva. Ruski Rosatom bo sodeloval s 600 milijoni dolarjev, kitajsko podjetje Citic Guoan pa z 857 milijoni.
