Donja Jablanica je zravnana z zemljo, vendar pa to ni edini kraj, ki so ga prizadele poplave. Prizadeti so še kraji Fojnica, Kreševo, Kiseljak in Zlate, vendar pa vse reševalne ekipe zaenkrat rešujejo in pomagajo le v Donji Jablanici, medtem ko so prebivalci drugih krajev prepuščeni sami sebi.
Vas Zlate leži nekaj kilometrov zahodno od Jablanice ob reki Doljanki in je skorajda odrezana od sveta. Z južne strani, čez prelaz Sovići, je dostop povsem onemogočen, saj je na več delih odneslo cesto. Z vzhodne strani, torej iz smeri Jablanice, pa je voda odnesla most čez reko Doljanko.
Tudi reševalci do vasi še niso vzpostavili dostopa. Kot nam je povedal vodja civilne zaščite BiH Sabahudin Spahović, so se v zadnjih dneh trudili predvsem povezati Mostar in Jablanico. Ta cesta je namreč najprimernejša za prevoz težke mehanizacije ter ekip reševalcev iz tujine. Ostale poti bodo sanirali v naslednjih dneh. Prebivalci Zlate se morajo do takrat znajti sami – to so storili tudi tako, da so čez reko Doljanko postavili zasilni most iz lesa in blata.
Vzrok je tudi nenadzorovana sečnja
Vaščan Edin Salihović pove, da vas leži v dolini, ki je obkrožena z visokim hribovjem, kar pomeni, da so hudourniki pogosti in so jih zato žal navajeni. Ker velike korporacije izsekavajo gozd in za seboj puščajo gola pobočja, uničujejo naravno zaščito, ki je vas varovala ob močnejših nalivih. »Drevesa okoli nas so visoka in velika, tak les pa se dobro prodaja. A vaščani, ki tu prebivamo že desetletja, vemo, da se drevesa seka le na področjih, ki so daleč stran od vasi. Toda velikih podjetij to ne zanima.»
»Povsod, kjer so posekali drevesa, so sedaj svojo pot našli hudourniki, s seboj prinesli skalovje ter porušili vse, kar jim je bilo na poti,« pojasni katastrofo Salihović in doda: »Hudourniki so prišli nenadoma in v nekaj trenutkih so izginile celotne vasi. Rešiti ni bilo mogoče ničesar, ker je bil tok tako silovit. Samo še bežali smo. In kakor hitro je hudournik prišel, tako hitro ga tudi ni bilo več, z njim pa so izginile cele hiše.«
S fotografom nama je pokazal kraj, kjer je v le nekaj minutah odneslo hišo, v kateri je bila ženska v sedmem mesecu nosečnosti. Sovaščan Jasmin Šašić nama je ob tem zaupal: »Sam imam deset let staro hčerko, ki je hudo bolna. Ko je prišel hudournik, je s seboj prinesel skalo, ki se je ustavila tik pred našo hišo. Če bi se odkotalila le en meter naprej, bi odnesla mojo hčer, ki ni mogla iz hiše. Izgubil bi jo in to zato, ker nekdo tam gori seka drevesa, s tem pa ogroža celotno vas.«. Predsednik vaške skupnosti Denis Šašić je dodal: »Odnesli smo jo bolje od Donje Jablanice, a se še nekaj časa ne bomo pobrali. Hiše so sedaj skladišča blata. Kako bomo to očistili, ne vem.«
Na pomoč priskočili navijači
Ko sva želela s fotografom prečkati nadomestni most čez reko Doljanko, so naju ustavili vaščani: teže vozil namreč ne bi prenesel. Prečkala sva ga peš, na drugem bregu pa so naju s terenskim vozilom prepeljali v samo osrčje vasi. Tam je bilo za razliko od Donje Jablanice živahno.
Ob cesti in v hišah je bilo nešteto ljudi. Kopali so, premetavali skalovje in prepevali tradicionalne pesmi. Na pomoč jim je priskočilo tudi okoli sto navijačev skupine Horde zla iz Sarajeva, ki so v Jablanico in Zlate prispeli že v četrtek. »Kolega, ki prebiva v vasi Zlate, nas je poklical in opisal posledice moči hudournikov, ki so rušili vse okoli sebe. Organizirali smo se in se z močnejšimi avtomobili na pot proti Jablanici odpravili že v četrtek,« je povedal eden od navijačev, medtem ko je s sebe spiral blato. »Vso pot je deževalo, ničesar nismo videli, a se nismo predali. Prijateljem moraš pomagati.«
Navijači so s seboj pripeljali tudi šotore, v katere so nastanili tiste, ki so ostali brez doma, sami pa spijo v avtomobilih ali v Jablanici. Še eden od navijačev, star le 17 let, je opisal načrt pomoči: »V torek bomo poskušali nasuti cesto proti prelazu Sovići in omogočiti dostop do vasi z juga, utrjujemo pa tudi most, da bo prevozen za težja vozila.«
Na vprašanje, ali so jim pripadniki civilne zaščite in vojske ali gasilci že priskočili na pomoč, pa je odgovoril: »Ukvarjajo se le z Donjo Jablanico. Sicer je tam res grozljivo, pa vendar tudi tu ni najlepše. Mi se zaenkrat znajdemo. Smo pa hvaležni za vodo in hrano, ki jo dostavljajo do mostu.« Vaščani so tako čiščenje in vsaj zasilno obnovo objektov vzeli v svoje roke.
Ko sva se z Nikom prebijala nazaj v dolino, naju je ustavila vaščanka in nama ponudila domači jabolčni sok ter hrano. Vprašala sva jo, kako doživlja to katastrofo. »Skupaj bomo prebrodili tudi to katastrofo. Upam pa, da bodo sedaj gospodje na stolčkih tam gori v Sarajevu kaj naredili glede sečnje dreves. A zdaj je, kar je. Kaj bom sedaj jokala. Veste, jokala bom, ko bom spet v svoji hiši in ko bodo sosedje na toplem. Zdaj ni časa za jok.«
