Skrajna evropska desnica slavi, proevropske politične sile v EU so zaskrbljene. Konec obdobja vladavine konservativnega liberalca Marka Rutteja na čelu nizozemske vlade je pospremil potres na tamkajšnjem političnem prostoru, ki utegne imeti velike posledice tudi za odločanje v Evropski uniji. Na predčasnih parlamentarnih volitvah v sredo je namreč prepričljivo zmagala Stranka svobode (PVV) evroskeptika protimigrantskih in protiislamskih stališč Geerta Wildersa. Več kot podvojitve poslanskih sedežev s 17 na 35 v 150 članskem parlamentu niti sam ni pričakoval. Volilna udeležba je bila skoraj 78-odstotna in skoraj identična tisti na zadnjih volitvah.
Stranke, ki so sodelovale v Ruttejevi vladni koalicij, pa so volivci hudo kaznovali. Vse so dobile krepko manj glasov kot na prejšnjih volitvah. Premierjeva Ljudska stranka za svobodo in demokracijo (VVD), ki jo zdaj vodi Dilan Yeşilgöz-Zegerius, liberalna D66 ter krščanski sredinski stranki CDA in Krščanska unija (CU) se imele prej 78 poslanskih sedežev, zdaj pa so jih dobile skoraj pol manj. Ruttejeva VVD je izgubila deset sedežev in jih bo imela v novem sklicu parlamenta 24, s čimer bo poslej šele tretja najmočnejša.
Koalicija treh velikih strank?
Včeraj je Wilders že začel iskati koalicijske partnerje. Večina strank je pred volitvami izključevala sodelovanje z njim, a Wilders po veliki volilni zmagi sedaj vztraja, da bo tokrat vladal. Še v volilni noči je nakazal, da bi se bil pripravljen odpovedati temam, zaradi katerih je za druge večje stranke nesprejemljiv, predvsem protiislamskim in protievropskim stališčem – na led bi denimo lahko postavil svoje dolgoletne želje o izvedbi referenduma o izstopu Nizozemske iz EU, kjer je peto najmočnejše gospodarstvo. »Prepričan sem, da lahko dosežemo dogovor. Želimo vladati in vladali bomo,« je dejal Wilders. Napovedal je, da bodo Nizozemsko vrnili Nizozemcem in da bodo zaustavili »azilni cunami in migracijo«. Zaradi njegove politike – ta med drugim predvideva prepoved mošej in korana – so močno zaskrbljeni v islamski skupnosti na Nizozemskem, ki predstavlja približno pet odstotkov prebivalstva.
Wildersova zmaga se je nakazala šele dan pred volitvami, ko je v eni od anket prevzel vodstvo, 70 odstotkov volilnega telesa pa je bilo še neodločenega. S svojo protimigrantsko politiko ter kritiko visokih življenjskih stroškov in pomanjkanja stanovanj je ubral podobno predvolilno taktiko kot šele poleti ustanovljena do oblasti kritična stranka Nova socialna pogodba (NSC) Pietra Omtzigta. Ta se je uvrstila na četrto mesto z 20 poslanskimi sedeži. Omtzigt je s svojo »ne levo-ne desno« populistično politiko prepričal velik del volilnega telesa, pa čeprav je rezultat slabši od napovedi. Očitno se je del njegovih potencialnih volivcev kot tudi del volivcev vladajoče stranke VVD v zadnjem hipu preselil k Wildersu.
Prav na ti stranki sedaj verjetno lahko računa Wilders pri sestavljanju koalicije. »Na voljo smo za vladanje,« je že napovedal Omtzig. V koalicijo bi lahko vstopila tudi VVD, saj Yeşilgöz-Zegerius pred volitvami ni izključevala sodelovanja z Wildersom, zaradi česar je bila tudi deležna kritik, da je skrajnega desničarja naredila primernega za mesto v osrednjem delu političnega prostora.
Še eno dolgo sestavljanje vlade
Nad volilnim rezultatom so bili močno razočarani v drugouvrščeni koaliciji socialdemokratske delavske stranke (PvdA) in Zelenih, ki jih je vodil nekdanji podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans. 25 sedežev, ki so jih osvojili, je osem več, kot sta jih stranki imeli po zadnjih volitvah.
S sedmimi poslanskimi sedeži je svoj rezultat v primerjavi z zadnjimi volitvami kar za sedemkrat povečalo Gibanje kmetov, ki so mu po poletu na lokalnih volitvah javnomnenjske ankete nekaj mesecev celo napovedovale zmago na parlamentarnih, a je potem podpora stranki močno upadla, tudi zaradi nove Omtzigtove stranke NSC.
V parlament se je ponovno uvrstilo petnajst strank. Oblikovali bi lahko tudi levo-sredinsko vlado. Socialdemokrati in Zeleni bi poleg Omtzigta zanjo morali pridobiti še liberalce D66 in stranko VVD. Stranke bodo danes sicer imenovale svoje pogajalce za sestavljanje vladnih koalicij. Ti bodo nato preverjali, s katerimi strankami so kompatibilni. Sestavljanje vlade lahko ponovno traja več mesecev. Tudi zadnjo Ruttejevo vlado so sestavljali sedem mesecev.
