V Ljubljani sta se minule dni mudila okoljska aktivista Maxwell Atuhura in Nicholas Omonuk Okoit iz Ugande. Opozorila sta na škodo, ki jo bo okolju in prebivalcem prinesla gradnja 1443 kilometrov dolgega naftovoda, ki ga načrtuje francoska korporacija Total Energies. Projekt pod akronimom Eacop (East African Crude Oil Pipeline) bo naftna polja z območja Albertovega jezera v Ugandi povezal s pristaniščem Tanga v Tanzaniji. »Moji sorodniki, prijatelji in sovaščani so ostali brez zemlje in sredstev za preživljanje. Tudi živali bežijo od naftnih vrtin v naravnem parku in napadajo vaščane, zaradi vrtin pa je že prišlo do prvih poplav,« je povedal Atuhura. Dodal je še, da imajo velike težave s sloni, ki v begu pred naftno industrijo zapuščajo naravni park in v vaseh iščejo hrano ter napadajo vaščane, prišlo pa je že do prvih smrtnih žrtev.

Aktivista sta pojasnila, da je bilo zaradi naftne industrije brez ustreznega nadomestila razlaščenih že več deset tisoč ljudi. Dodala sta, da bi v primeru razlitja naftovoda ta lahko kontaminiral Viktorijino jezero, od katerega je odvisnih 40 milijonov ljudi tako v Ugandi kot Tanzaniji in Keniji. Aktivista je v Ljubljani gostilo društvo za sonaravni razvoj Focus. Predsednica Živa Kavka Gobbo je poudarila, da bo načrtovani naftovod največji ogrevani naftovod na svetu, letno pa bo ustvaril še enkrat večjo emisijo ogljikovega dioksida, kot jo ustvari celotna Slovenija. »Zakaj o tej temi govorita v Ljubljani? Total je evropsko podjetje, nafta bo namenjena za evropski trg in tu bo ostal ves dobiček. To je evropski projekt na škodo Ugande,« je še poudarila predsednica društva Focus.

Dolžna skrbnost

Proti podjetju Total Energies so sprožili več postopkov pred sodišči v Franciji. Atuhura je pojasnil, da zaradi nejasne zakonodaje primeri niso doživeli obravnave: »V Evropi imate zakone, ki nam omogočajo, da iščemo pravico, vendar so ti nejasno napisani. Korporacije si lahko privoščijo goro odvetnikov, ki vedno najdejo kakšno luknjo v zakonu.« Veliko si obeta od prihajajoče zakonodaje EU o dolžni skrbnosti. Ta bo po pričakovanjih postavila jasne okvire odgovornosti evropskih korporacij, med drugim bodo morale predstaviti dokaze, da projekti ne škodujejo človekovim pravicam na območju delovanja. Tako bodo prebivalci tretjih držav lažje iskali pravico na evropskih sodiščih. Za projekt naftovoda Eacop bo zakonodaja o dolžni skrbnosti verjetno prišla prepozno. Atuhura je poudaril, da je trenutno najboljši instrument za ustavitev gradnje naftovoda ozaveščanje javnosti in prek tega pritisk na banke, ki financirajo gradnjo spornih projektov. Omonuk Okoit pa je dodal, da se je zaradi pritiskov in ozaveščanja v okviru kampanje StopEacop od naftovoda distanciralo že večje število bank in zavarovalnic. »Dosegli smo, da se je projekt upočasnil, in vemo, da imajo težave z financiranjem,« je še povedal.

Pritiski na aktiviste

»Dvakrat so me aretirali zaradi mojega dela in ozaveščanja, vendar me niso odpeljali pred sodnika, čeprav sem to hotel,« je povedal Atuhura, ki je deležen resnih pritiskov zaradi svojega okoljevarstvenega dela. »Večkrat so vdrli v mojo hišo, kjer živi žena z otroki. Zaradi ustrahovanja smo morali zapreti pisarno in se umakniti iz regije, kjer smo delovali. Očitali so mi, da sem ekoterorist in da škodim razvoju države,« je še povedal neomajni pravnik in kmetovalec, ki kljub grožnjam ne namerava odnehati. Omonuk Okoit pa je pojasnil, da v državi ni veliko razumevanja za njihovo delo, čeprav so ljudje neposredno prizadeti zaradi podnebnih sprememb: »Če si podnebni aktivist, se ne boriš proti podnebju, ampak si prizadevaš za zdravje ljudi. V Afriki smo bili večkrat priča, kako takšni projekti škodijo skupnosti, recimo, ko se nafta razlije in kontaminira zemljo. Projekt Eacop je kot zgodovina, ki se ponavlja. Moramo se boriti proti takšnim posegom v okolje, ne samo pravno, ampak tudi z ozaveščanjem in pritiski na financerje.«