Severina je tako vnovič obrnila nase optimalno pozornost osrednje javnosti in prevzela izstopajočo vodilno vlogo med južnoslovanskimi zabavnoindustrijskimi zvezdniki – pevci, pevkami, igralci, nogometaši, politiki in drugimi udeleženci etra. Da se je to zgodilo, pa je bilo treba prej postoriti marsikaj.
Kot letnik 1972, po čemer je vrstnica Eminema ali pač srbskega podpredsednika Aleksandra Vulina, ki je idejni avtor ideje, da bi se bilo s Splitčanko na meji mogoče malce pohecati, je leta 1989 imela 17 let. Iz tistega časa so namreč prvi javno dostopni posnetki z nastopov, kot je bil popevkarski festival Zagrebfest iz leta 1990 ali prireditev Prvi aplavz (Prvi pljesak) iz leta 1989, kjer je na odru v hotelu Marjan na matrico izvedla priredbo Lambade in pa skladbo Čuješ li muziku.
Avtor slednje je Tonči Mrduljaš, pa ne vratar NK Hajduk, ampak splitski glasbenik, ki je kariero začel v zasedbi Tutti Frutti. Sredi osemdesetih so bili srednje znana južnoslovanska zasedba, ki ji je uspelo nekaj poluspešnic, kot je Ne bojim se drugova tvoga frajera. A že na demo tekmovanje v okviru Zagreb festa (hrvaške inačice slovenske popevke) leta 1990 je Vučkovićeva odšla z latino skladbo Sklopi oči dok muzika svira, ki je bila avtorstvo Zrinka Tutića.
Tutić je od Mrduljaša, ki je letnik 1966, enajst let starejši komponist zabavne glasbe, ki je bil rojen v Banjaluki, ključen preboj pa je dosegel prav tako s Splitčanko Doris Dragović in skladbo Željo moja, ki je na evrovizijskem festivalu leta 1986 predstavljala Jugoslavijo. Na evrovizijskem tekmovanju je sodeloval še dvakrat, leta 1990 s skladbo Hajde da ludujemo v izvedbi Tajči in pa leta 1996 s skladbo Sveta ljubav v izvedbi Maje Blagdan. In zanimivo, slednja je najmanj znana, čeravno je na evrovizijskem tekmovanju dosegla najvišje mesto – četrto. Če osvežimo še spomin s podatkom, da je Tutić tudi avtor hrvaške domovinske skladbe Moja domovina, je jasno, da je na Severino stavil profesionalec, ki ne zgreši in ki je bil na kariernem vrhuncu.
Z Dalmatinko odkrila zmagovalno formulo
Pod njegovim okriljem je Severina nadaljevala medijsko podporo. V prid lastni afirmaciji je postala voditeljica televizijske oddaje na HRT, izostale niso niti prve naslovnice osrednjih medijskih tiskovin. A razen poluspešnice Tvoja prva djevojka se tudi v bolj poprock preobleki, po kateri se druga plošča razlikuje od prve, ki je bila bolj na sledi skupine Magazin, ni zgodila histerija. Veljalo je zaigrati na narodnjaške sentimente, kar se je zgodilo na tretji plošči iz leta 1993 z naslovno skladbo Dalmatinka.
»Dalmatinka, Dalmatinka, tri ljubavi svoje ima, prva mi je gospe moja, druga mi je ljubav tvoja, a treća je bila boja.« V prevodu torej: devica Marija, njen moški (mornar) in bela barva dresov splitskega Hajduka, to so tri Dalmatinkine ljubezni. Brez napake in na prvo žogo. S tretje plošče gre omeniti vsaj še veseljaški hit Paloma Nera, v našem okolju znan iz zabavišč, kot so bila tedaj na kopališčih Kolezija in Kodeljevo, s čimer se je prebila v območje dometov zasedbe Magazin, v kateri je med letoma 1991 in 1996 pela Danijela Martinović.
Formula je bila domišljena in veljalo jo je razvijati. Nosilna in naslovna skladba naslednje plošče iz leta 1995 je bila Trava zelena, ki je bila prav tako uspešnica na smernicah in spoznanjih, ki jih je nekaj let prej z Zora je zastavila Neda Ukraden. Pridobljena narodnjaška podoba ji očitno ni najbolj ustrezala in jo je jela z naslednjo bolj rockersko ploščo Moja stvar popraviti. A komercialni domet glasbe je bil vnovič bistveno nižji od dosežkov narodnjaško obarvanih napevov, h katerim se je znova vrnila na plošči Djevojka sa sela iz leta 1997. Če je bila naslovna skladba Moja stvar njeno avtorstvo, je v primeru Djevojke sa sela nadzor vnovič prevzel Tutić, in ker je bila skladba neuradna himna hrvaške nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu leta 1998, je Vučkovićeva dobila pridevnik nacionale.
A po tem se je s Tutićem dokončno razšla, za glavnega komponista pa je vzela še enega dokazanega uspešneža Đorđa Novkovića. Zamenjala je tudi politično stranko. Če je prej pela za HDZ, je po novem začela peti za SDP, po aferi z intimnim posnetkom iz leta 2004 pa je opazno radikalizirala javne nastope. V skladbah ali javnih nastopih se je po vzoru Madonne začela poigravati z verskimi, nacionalnimi in političnimi občutji, vstopati v javne debate z verskimi dostojanstveniki in politiki, kot na primer s hrvaško premierko Jadranko Kosor o umetni oploditvi.
Obenem se je tanjšala mejna črta med njenim zasebnim in javnim življenjem. Sploh po zvezi in spočetju otroka s srbskim poslovnežem (kraljem bakra) Milanom Popovićem, prav tako pa po hitri ločitvi in pravni bitki za skrbništvo nad sinom. Ta traja od leta 2012 do danes in nemara še ni končana. Boj je totalen. Ko je v začetku tega leta sodišče skrbništvo nad sinom dodelilo očetu, je po spletu zakrožil posnetek, na katerem je Vučkovićeva skladbo Rodjeno moje v živo izvajala držeč se za roko s potomcem, ki je bil prav tako na odru. Reakcije na tovrstna izvajanja so bile mešane, v vsakem primeru pa manj v njen prid, kot je v primeru pripetljaja s hrvaško-srbske meje. Ta ji je priskrbel publiciteto, kakršne ni bila deležna že dolgo. Morda res vse od leta 2004 in tistega famoznega intimnega videa z jahte ne.
