V Dubaju se danes začenja konferenca ZN o podnebju COP28, na kateri bodo predstavniki praktično vseh držav sveta izmerili vmesni čas boja proti podnebnim spremembam ter poskušali storiti korake naprej na poti, na kateri je bilo doslej polno opotekanja. Jutri in v soboto bo na konferenci potekal vrh voditeljev, ki se ga bo udeležilo predvidoma 167 premierjev in predsednikov, tudi Nataša Pirc Musar, ne bo pa predsednikov obeh največjih onesnaževalk ZDA in Kitajske. Zaradi bolezni je udeležbo odpovedal papež Frančišek. Konferenca se bo končala 12. decembra.
Kaj sploh je COP28?
To je konferenca predstavnikov 198 držav, ki so pristopile k precej revolucionarnemu dokumentu z naslovom Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembah podnebja (COP je angleška kratica za konferenco držav pogodbenic). Konvencijo so podpisali leta 1992 v Riu de Janeiru in predstavlja prvo univerzalno priznanje, da toplogredni plini, ki romajo v zrak zaradi človeške dejavnosti, povzročajo podnebne spremembe. Končni cilj, zapisan v konvencijo, je ustalitev količine toplogrednih izpustov na ravni, ki onemogoča nevarno človeško vmešavanje v podnebje. Konvencija je začela veljati leta 1994, naslednje leto je potekala prva vsakoletna konferenca COP o uresničevanju konvencije in zdaj je na vrsti osemindvajseta (leta 2020 je ni bilo zaradi pandemije covida-19).
Kako pa vedo, kakšna je količina izpustov, da še ne pomeni nevarnega vmešavanja
človeka v podnebje?
Nihče ne ve zagotovo. Na podlagi študij in političnega dogovora pa je obveljalo, da je to količina, ki ne bi pomenila dviga povprečne temperature planeta za več kot 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo. Takšna so tudi dolgoročna prizadevanja do konca stoletja in približno tako so jih zapisali v pariški podnebni sporazum iz leta 2015, ki so ga sklenili na COP21. Zato bo v prihodnjih dveh tednih toliko govora o 1,5 stopinje Celzija in o pariškem sporazumu, ki ostaja kompas za podnebne ukrepe.
Kaj bodo torej glavne
teme v Dubaju?
Ena bo ta, da je človeštvo zelo daleč od omenjenega cilja 1,5 stopinje Celzija. Na to ne napeljujejo samo ekstremni vremenski pojavi po vsem svetu, ampak suhe številke. Septembra so Združeni narodi objavili dolgo pričakovani prvi dveletni globalni pregled napredka pri uresničevanju pariškega sporazuma, o čemer bo v Dubaju veliko govora. V pregledu piše, da bi za dosego cilja morali vrh globalnih izpustov toplogrednih plinov doseči že leta 2025, nato pa jih do leta 2030 zmanjšati za 43 odstotkov glede na leto 2019, kar bi zahtevalo milijarde in milijarde evrov investicij. Trenutne zaveze držav – če bi bile uresničene – pa prinašajo dvoodstotno zmanjšanje izpustov do leta 2030. »Od leta 2015 vemo, kako pomemben bo COP28. Prvi globalni pregled napredka je zgodovinski trenutek resnice. Pove nam, kje smo, kam bi morali iti in kako tja priti,« pravi izvršni sekretar konvencije OZN iz leta 1992, Simon Stiell. Po njegovem je v Dubaju nujen dogovor o popolnem odmiku od dosedanjih praks. Denimo z zavezo o odpravi uporabe fosilnih goriv, česar lani na COP27 v Egiptu niso zmogli. Države se morajo dogovoriti, kako konkretno bodo ukrepale, in pokazati, kako bodo te ukrepe uresničile, pravi Stiell. Globalni pregled sicer navaja, da je nekaj napredka le bilo: leta 2011 so ocenjevali, da bo dvig temperature do konca stoletja znašal od 3,7 do 4,8 stopinj Celzija, zdaj se zaradi vseh sprejetih ukrepov ocena giblje pri dvigu za 2,5 stopinje.
Ena pomembnih tem je denar. Konvencija iz leta 1992 največjo odgovornost za zmanjšanje izpustov nalaga razvitim državam, ki morajo zaradi zgodovinske odgovornosti tudi finančno pomagati državam v razvoju. Enega konkretnejših dogovorov so končno dosegli lani z ustanovitvijo sklada za pomoč državam v razvoju za kritje izgub in škod, nastalih zaradi človeško povzročenih podnebnih sprememb. O mehanizmu sklada pa je treba veliko stvari še doreči. Neizpolnjene pa so tudi obljube o vplačilih v zeleni podnebni sklad, kamor naj bi razvite države in zasebni sektor namenili sto milijard dolarjev letno za pomoč državam v razvoju za projekte zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov ali njihovo absorbcijo.
Zakaj pa se dviga prah okoli države gostiteljice COP28?
Združeni arabski emirati so sedma največja proizvajalka nafte na svetu in ta ima daleč najpomembnejšo vlogo v tamkajšnjem gospodarstvu. Za predsednika COP28 so imenovali Sultana Al Džaberja, ki je na čelu državnega naftnega podjetja Abu Dabija in naj bi imel namero ob robu konference lobirati tudi za naftne in plinske posle, kot je poročal BBC. Vse to poraja dvome o iskrenosti namenov. Nevladne organizacije nasploh opozarjajo, da je lobiranje industrije fosilnih goriv izredno močno. Lani je bilo denimo v Egiptu registriranih 636 lobistov naftne in plinske industrije, leto prej 503. Za letos število ni znano, a vse to načenja ugled konference in širi dvome o njenem dometu.
