Nekdanji nizozemski premier Mark Rutte je tudi uradno prevzel vodenje severnoatlantskega zavezništva. Voditelji članic Nata so že pred meseci odločili, da bo Rutte postal štirinajsti generalni sekretar organizacije, v torek pa je ob izteku mandata Norvežana Jensa Stoltenberga dokončno prevzel vajeti organizacije. Stoltenberg je s svojim načinom vodenja organizacije in tudi njeno transformacijo pustil močan pečat. »Vem, da stopam v velike čevlje,« je ob začetku vodenja organizacije dejal Rutte. Iz Stoltenbergovih rok je prevzel stilizirano vikinško leseno kladivo, protokolarno darilo Islandije, ki se od šestdesetih let uporablja pri vodenju posebnih sej Natovih zaveznikov.

Trajna varnost le z neodvisno Ukrajino

Rutte je dejal, da prevzema krepko organizacijo, njegove usmeritve bodo podobne predhodnikovim, od katerega pa se razlikujeta po poudarkih in osebnem pristopu. S temi besedami je 57-letni nekdanji nizozemski premier, ki je vodil kar štiri različne koalicijske vlade, pritrdil besedam Kremlja, da bo severnoatlantsko zavezništvo delovalo v isti smeri kot doslej. »V tem pogledu imajo v Kremlju dobre vire,« se je pošalil Rutte. Nato prevzema kot četrti generalni sekretar iz Nizozemske, od koder je prišlo sploh največ generalnih sekretarjev (Dirk Stikker, Joseph Luns, Jaap de Hoop Scheffer).

V torek je bilo jasno, da bosta ena glavnih tem v času njegovega vodenja organizacije vojna v Ukrajini in varnostni položaj v evropski vzhodni soseščini. »Trajne varnosti v Evropi ni brez močne in neodvisne Ukrajine,« je poudaril v kratkem nagovoru veleposlanikov zavezništva ob slavnostnem prevzemu položaja.

Jens Stoltenberg, nekdanji generalni sekretar Nata: »Za mir moramo biti pripravljeni plačati ceno. Več denarja ko bo, močnejša bo naša obramba, učinkovitejše bo naše odvračanje, večja bo naša varnost.«

 

Potem ko je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski največje partnerice v boju proti Rusiji zaman prosil, naj umaknejo omejitve za uporabo dostavljenih raket dolgega dosega na ruskih tleh, je stališče Rutteja o tem vprašanju enako Stoltenbergovemu. »Ukrajina je v samoobrambni vojni. Po mednarodnem pravu je legitimno, da cilja tarče onstran meje,« je ocenil in dodal, da se mora o umiku omejitev sicer odločiti vsaka članica zavezništva sama. Položaj na bojišču v Ukrajini je opisal kot težaven. Ukrajinska vojska sicer ohranja nadzor v delu ruske regije Kursk, na ukrajinski fronti pa Rusija beleži določen napredek, je dejal novi generalni sekretar in omenil, da ob pol milijona ubitih ali ranjenih vojakov Rusija dnevno trpi izgube nadaljnjih tisoč mrtvih ali ranjenih.

Ne glede na to, kdo bo novi predsednik ZDA, Rutte pričakuje nadaljevanje dobrega sodelovanja. Ocenjuje, da se tako Kamala Harris kot Donald Trump zavedata, kaj Ukrajina potrebuje in kako ključna je čezatlantska vez evropske in ameriške celine. »Optimističen sem, da se bo nadaljevala podpora EU in ZDA Ukrajini,« je pristavil. Vprašanja novinarjev so letela tudi na novo rusko jedrsko doktrino, po kateri bo Moskva konvencionalni napad na Rusijo, če bo vanj s podporo Ukrajini vpletena še druga država, razumela kot skupni napad in bi lahko odgovorila z jedrskim orožjem. Rutte je ocenil, da je ruska jedrska retorika nepremišljena, a da zaenkrat nevarnosti za Nato ni: »Zaenkrat ne vidimo neposrednih groženj z jedrskim orožjem.« Rutte je sicer menil, da države Nata ne bi smele popustiti pogostim grožnjam ruskega predsednika Vladimirja Putina z uporabo jedrskega orožja, saj bi to po njegovih besedah pomenilo nevaren precedens.

Tri prednostne naloge

Poleg podpore Ukrajini, vključno z njenim približevanjem Natu, je Rutte navedel še dva velika cilja. Drugi je ohranitev močnega Nata, kar je mogoče doseči z bolje opremljenimi enotami, močnejšo vojaško industrijo, večjimi investicijami in varnimi dobavnimi verigami. »Potrebujemo več izdatkov za obrambo. Vsaka od članic mora prispevati svoj delež,« se je Rutte zavzel za izpolnjevanje cilja, da se za obrambo nameni vsaj dva odstotka BDP.

Tretji je nadaljevanje Stoltenbergove zapuščine. Krepiti namerava partnerstva severnoatlantskega zavezništva tako z Evropsko unijo kot z državami Sahela in indo-pacifiškim prostorom. Tukaj se je Rutte sicer močno obregnil ob Kitajsko, ki da je postala tista odločujoča država, ki omogoča Rusiji nadaljevanje vojne v Ukrajini.

Jens Stoltenberg, nekdanji generalni sekretar Nata: »Za mir moramo biti pripravljeni plačati ceno. Več denarja ko bo, močnejša bo naša obramba, učinkovitejše bo naše odvračanje, večja bo naša varnost.«

 

Priporočamo