Velika Britanija se je zavezala, da bo do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij ogljika v ozračje. In napovedala vrsto ukrepov za dosego tega cilja. Sunakova vlada pa je zdaj nenadoma razvodenela te ukrepe. Najbolj odmevna sta preložitev prepovedi nakupa in prodaje bencinskih in dizelskih vozil, z drugimi besedami prehoda na superdraga električna vozila, z leta 2030 na 2035 ter preložitev prepovedi uporabe plinskih peči s prehodom na toplotne črpalke, ki bi britanska gospodinjstva stal okoli 8500 evrov, prav tako z leta 2030 na leto 2035.
Največji preobrat
Gre za največji preobrat v politiki vlade, odkar je njeno krmilo pred manj kot letom dni prevzel Rishi Sunak, za katerega, mimogrede, ni glasoval niti en volilec, ampak samo večina konservativnih poslancev. Preobrat odobrava večina konservativnih poslancev, obsojajo pa ga številni, od avtomobilske do energetske industrije, ki sta se pripravljali na dosedanji rok (2030), od okoljevarstvenikov do številnih konservativnih poslancev in opozicije, ki v preobratu ne vidi nič drugega kot priprave konservativcev na naslednje volitve, na katerih jim grozi velik poraz, ki bi ga radi omilili s populističnim prepričevanjem Britancev, da so na njihovi strani. Ker bi jih prezgodnji cilji podnebne bitke prehudo udarili po žepu. Preobrat naj bi, po Sunaku, Otočanom prihranil na tisoče in tisoče funtov.
Sunak trdi, da niti malo ne dvomi, da bo Britanija kljub novemu, domnevno pragmatičnemu in realističnemu odnosu do doseganja ničelne stopnje neto emisij ogljika do leta 2050 ta cilj dosegla, čeprav ni povedal, kako ga bo dosegla z razvodenitvijo politike, s katero naj bi ga dosegla. Dosedanje ukrepe je populistično razglasil za »eko(loško) diktat(uro)«. Obljubil je, da bo preložil ali izbrisal vrsto napovedanih ukrepov, med njimi štiri, za katere velika večina, med njimi podpisani, še nikoli nis(m)o slišali. Obljubil je namreč, da bo ukinil »težko vladno roko« (pri izvajanju zelene politike), vključno z davkom na uživanje mesa, davki za odvračanje od letenja, prisilnim razvrščanjem odpadkov v sedem različnih zabojnikov in obvezno souporabo avtomobilov.
Sedem zabojnikov za odpadke!?
Britanci so debelo gledali in se spogledovali, ko so slišali o ukinitvi teh ukrepov, še preden so vedeli, da sploh obstajajo. Je te ukrepe konservativna vlada morda načrtovala, dokler ni ugotovila, da je vsem vse bolj jasno, da se ji na prihodnjih volitvah obeta orjaški poraz? Sunak pa ni bil primerno obveščen ali pa se mu ne sanja, kako je z reciklažo na Otoku, ker sta z ženo oba milijarderja in najbrž nimata stikov z odpadki?
»Tvegamo, da bomo izgubili soglasje ljudi. Potrošniki bi se morali odločiti za prehod na električna vozila, tega jim ne bi smela vsiljevati vlada. Demokracija je edina realistična pot do ničelnih emisij. Soglasje, ne pa vsiljevanje. Samo tako bomo lahko izziv spremenili v največjo priložnost in največji dosežek naših življenj,« je sladkobesedil Sunak, ki je požel eksplozivne odzive kritikov. Razglasili so ga lažnivca, ki si je izmislil celo obstoj neobstoječih ukrepov. »Ukinitev sedmih zabojnikov za odpadke, ki jih nihče nima (imamo jih samo štiri). Vsi, ki se komaj preživljamo, bomo skakali od veselja. Glasoval bom za vas,« se je ponorčeval eden od kritikov.
Zakaj ne ... referendum?
Soglasje Otočanov o doseganju ničelne stopnje neto emisij ogljika bi zagotovo najlažje dobil z referendumom. Sunak se ne strinja. »Iskreno rečeno mislim, da smo vsi siti referendumov,« je dejal. Res? Na Otoku jih v vsej zgodovini lahko preštejejo na prste ene roke, in jih niso siti. Najbolj priljubljen bi bil najbrž o vrnitvi v EU.
Medtem ko desničarsko krilo stranke hvali Sunakovo »razzelenjenje« in (populistično) javno ocenjuje, da končno posluša ljudi, so številni v njegovi stranki kritični, najbolj nekdanji okoljevarstveni konservativni minister Zac Goldsmith, ki je odstopil zaradi »Sunakove apatije do podnebne krize«. Zahteva čimprejšnje volitve (najkasneje so lahko januarja 2025) in pravi, da ga mika, da bi na njih glasoval za opozicijske laburiste, ki, vsaj za zdaj, vztrajajo pri svoji zeleni politiki. Na Otoku je med politiki, ki bi radi ostali ali prišli na oblast, veliko ugibanja ne samo o tem, kako »zeleni«, ampak tudi kako »protibrexitsko« so razpoloženi volilci. O prvem se upajo govoriti. O drugem (še) ne.
