Dve leti po padcu prozahodne vlade afganistanskega predsednika Ašrafa Ganija, sproženem z nenadnim umikom ameriške in Natove stabilizacijske misije v državi, so se življenjske razmere v državi močno zaostrile. Čeprav so talibani sprva zagotavljali, da bodo drugače kot pred dobrimi 20 leti vladali državi, so se tudi pod novim vodstvom vrnili k svoji ideologiji, temelječi na šeriatskem pravu. Ta se je najmočneje kazala pri omejevanju izobraževanja deklet in vse ostrejšem omejevanju pojavljanja žensk v javnem življenju. Vseh teh diskriminacijskih pristopov se je že oprijelo poimenovanje »apartheid spolov«.
Neizpolnjene zahteve
Mednarodna skupnost (predvsem Zahod) je talibanom za priznanje nove vlade in vzpostavitev diplomatskih odnosov postavila več zahtev. A dejansko niti dve leti po prevzemu oblasti niso izpolnili nobene od njih. Uresničili niso lastnih obljub o vključujoči vladi. Velik deficit zeva pri spoštovanju človekovih pravic, predvsem ženskih. Prepovedali so izobraževanje deklet v srednjih šolah in na fakultetah, prav tako opravljanje večine poklicev, tudi delo za nevladne organizacije. Prav zaradi težkega položaja žensk mednarodna skupnost na Afganistan še ni pozabila, čeprav je spolzel na lestvici prioritet. V preteklih dveh letih so bili kljub drugačnim prvotnim zagotovilom novih oblastnikov pogosti tudi povračilni napadi talibanov na pripadnike nekdanjih varnostnih sil, vladne uradnike in novinarje.
Zaradi zaostrenih gospodarskih razmer (pol milijona ljudi je po talibanskem prevzemu oblasti izgubilo službo, visoka inflacija se je sicer ponovno zmanjšala pod deset odstotkov, aktualni proračun pa je skoraj trikrat manjši kot zadnji, ki so ga še podpirale zahodne finančne injekcije) 16 milijonov otrok v Afganistanu ne prejema osnovne hrane ali zdravstvene oskrbe. »Gospodarska recesija spodbuja škodljive, diskriminatorne, zatiralske in nasilne prakse, kot so prisilne poroke in poroke otrok, zlorabe ter gospodarsko in spolno izkoriščanje, prodaja otrok in telesnih organov, prisilno delo in delo otrok, trgovina z ljudmi ter nevarne migracije,« so ob drugi obletnici prevzema oblasti talibanov skupaj s posebnim poročevalcem Združenih narodov za Afganistan Richardom Bennettom razmere orisali številni mednarodni strokovnjaki.
Pragmatičnost sosed
Kitajska in regionalne države so pri vzpostavljanju odnosov s talibani precej bolj pragmatične kot Zahod. Kitajsko gospodarstvo sklepa posle s talibani o koriščenju bogatih nahajališč redkih rudnin (tudi litija), prav tako so sklenili dogovor o črpanju nafte v bazenu Amu Darje, srednjeazijske države pa bi zaradi krepitve trgovanja želele vzpostaviti železnico čez Afganistan. ZDA so v zadnjih mesecih vendarle pokazale nekaj prožnosti in so se s talibani pripravljene pogovarjati o ekonomski stabilizaciji države ter vprašanjih tihotapljenja drog.
Prvi tovrstni pogovori med predstavniki obeh držav so že potekali konec julija v Katarju, kjer so pred več kot dvema letoma potekala tudi pogajanja o mirovnem sporazumu med talibani, takratno afganistansko vlado in ZDA. Prav na področju prepovedi drog so se talibani sicer bolj izkazali kot vse od Zahoda podprte afganistanske vlade v preteklosti. Po prepovedi proizvodnje opija aprila 2022 so polja maka skorajda povsem izginila – v povprečju so se zmanjšala za 90 odstotkov, kar je podobno obdobju na prelomu tisočletja, ko so tovrstno prepoved sprejeli prvič.
