Novi vladarji Sirije zagotavljajo, da bo naslednja oblast vključujoča do vseh skupin in da bodo spoštovali pravice manjšin. Tako sta dejala Mohamed Al Bašir, premier prehodne tranzicijske vlade, ki jo sestavljajo ministri dosedanje uporniške administracije v provinci Idlib, in Mohamed Al Golani, vodja uporniške milice Hajat Tahrir Al Šam (HTS). To od novih oblasti pričakujeta tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen in turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki sta se v torek srečala v Ankari. Pogovarjala sta se o oživitvi turške pristopne poti v EU in o pomoči Siriji ter se zavzela za ozemeljsko celovitost države.
To stališče je pomembno, ker je Turčija po padcu režima Bašarja Al Asada ena velik zmagovalk. Ob nizu drugih dogodkov na Bližnjem vzhodu je zmaga HTS dodatno spremenila regijo na dolgi rok, Erdogan pa vključujočo sirsko vlado vidi kot priložnost, da se v tranzicijskem procesu izničijo kurdske težnje po samoupravi na severu države, ki je med državljansko vojno postala dejstvo.
Priprave na nov turški vdor?
Proturške milice v državi, združene v enotah Sirske nacionalne vojske, so na severu ob pokroviteljstvu Ankare dosegle, da se Rožava, območje kurdske avtonomne uprave, ni razširila vzdolž celotne meje s Turčijo. Med nedavno ofenzivo HTS so iztrgale dodaten kos ozemlja prokurdskim enotam YPG, ki jih Ankara razglaša za podaljšek v Turčiji prepovedane Kurdske delavske stranke (PKK). Potem ko so kurdske sile izgubile nadzor nad mestom Manbidž, so s proturškimi milicami dosegle začasno premirje, ki pa ni vzdržalo. Posrednik za prekinitev spopadov so bile ZDA, za katere je YPG ključnega pomena pri varovanju zaporov v vzhodni Siriji, v katerih so zaprti teroristi Islamske države.
Interesni rebus na severu Sirije, ki je bogat z rudnimi bogastvi in vodnimi viri, je eden največjih izzivov za novo oblast v Damasku. Prav zato je pomembno Erdoganovo stališče, da Turčija ne bo dovolila vnovičnega vzpona »Islamske države in PKK ter njenih regionalnih izpeljank«. Še bolj jasen je bil turški obrambni minister Yaşar Güler: »Naš končni cilj je odpraviti vse teroristične dejavnosti, ki ogrožajo Turčijo, pri njihovem izvoru, na mejah Iraka in Sirije. Jasno smo odločeni, da se bomo borili proti terorističnim organizacijam v regiji, in ne bomo dovolili, da YPG izkoristi sedanjo negotovost.«
Jasne besede nakazujejo možnost novih zračnih napadov na položaje YPG ali kopenskega vdora turške vojske v Sirijo, do katerih je prišlo že večkrat od leta 2016. Dejansko se turška vojska že kopiči na sirskih mejah.
Priložnosti prinašajo nevarnosti
Čeprav je Turčija z zmago HTS, s katero je pred strmoglavljenjem Asadovega režima delno sodelovala, tudi sama zmagovalka, pa sirska tranzicija zanjo predstavlja tudi potencialno grožnjo, vsaj z vidika njenega razumevanja nacionalne varnosti. Razlog je nerešeno kurdsko vprašanje na turških tleh. Pred tedni je Erdogan poskušal obuditi njegovo reševanje preko zavezniškega nacionalista Devleta Bahcelija, voditelja stranke MHP, ki je predstavil presenetljivo ponudbo zaprtemu kurdskemu voditelju Abdulahu Öcalanu, naj pride v turški parlament, se v imenu PKK odreče orožju in tako omogoči normalizacijo odnosov. S tem je padel eden največjih tabujev v turški politiki. Res pa je, da Erdogan ponudbe za normalizacijo odnosov ni konkretneje razložil. Kurdi medtem še naprej ostajajo večinoma zapostavljeni; v treh od štirih držav, kamor so jih dodelili z risanjem mej po prvi svetovni vojni, jim oblasti odrekajo avtonomijo.
Poleg razpustitve milic in vključevanja njihovih pripadnikov v redni sestav nove vojske bo prav politična podoba severa ena velikih preizkušenj tranzicijskega procesa. Ta je že v polnem teku. V okviru spravnega postopka se novim oblastem prostovoljno javljajo nekdanji vojaki v Asadovi vojski, ki želijo dobiti potrdilo, da niso storili ničesar krivega. Postopek preverjanja traja štiri dni.
Po večletnem diplomatskem bojkotu Asadovega režima zahodne in bližnjevzhodne države medtem ponovno odpirajo veleposlaništva v Damasku in navezujejo neposredne stike z novo vlado, čeprav je HTS v mnogih državah še vedno na seznamu terorističnih organizacij. Turčiji in Katarju je z odprtjem ambasade sledila Francija, v Damasku se mudijo evropski diplomati iz Bruslja, Berlina in Londona ter posebni odposlanec ZN za Sirijo Geir Pedersen. Sprejemata jih tako premier Al Bašir kot vodja HTS Al Šara (kot je pravo ime Al Golanija) ter jim razlagata svoje poglede na nadaljevanje tranzicije.
