Če bi Britanci imeli posrečen slovenski pregovor »beseda ni konj«, bi premier Keir Starmer, še bolj pa kup njegovih ministrov, najbolj zunanji minister David Lammy, po Trumpovi zmagi upali, da drži. Ta pregovor naj bi nas spodbujal, da pridemo z besedo na dan, brez zadržkov rečemo, kar mislimo, tudi če se motimo, ker beseda ni konj, saj ne brcne in ne ugrizne. Napačna dejanja, ne pa besede, ki jih lahko vzamemo nazaj, naj bi nosila posledice. Zamerljivi Donald Trump se je že med kampanjo, med katero je prostaško žalil vse, ki so ga kritizirali, zaobljubil, da se bo »maščeval dolgi listi sovražnikov«.
Na Otoku upajo, da je mislil na notranje sovražnike, ker so za Britanijo, sploh po brexitu, tako imenovani posebni odnosi z ZDA še bolj pomembni, kot so bili prej, čeprav je njihova posebnost že od Obame naprej prej britanska pobožna želja kot stvarnost. Od julija je v Britaniji na oblasti laburistična stranka, ki je bila vedno veliko bolj povezana z ameriškimi demokrati, medtem ko so bili otoški konservativci vedno pobrateni z republikanci.
Klic in večerja sta upanje za manj stresne odnose
V sedanji britanski vladi je veliko ministrov, katerih nekdanje besede bi utegnile sprožiti Trumpovo konjsko maščevanje. Premier Starmer je na družbenem omrežju X zelo pohitel s čestitko Trumpu za »zgodovinsko zmago«, da bi to poskusil preprečiti. Bil je med prvimi tujimi državniki, ki so čestitali Trumpu, potem ko se je ta razglasil za zmagovalca, še preden je po štetju ameriških medijev zbral 270 potrebnih elektorskih glasov. Napisal je, da se veseli njunega sodelovanja v prihodnjih letih. »Ker smo najbližji zavezniki, ki stojijo z ramo ob rami v obrambi skupnih vrednot svobode, demokracije in podjetništva, vem, da bodo ameriško-britanski odnosi še naprej še leta in leta cveteli na obeh straneh Atlantika,« je napisal Starmer. Trumpu je tudi telefoniral med prvimi. Med klicem, tako Starmer, naj bi obujala spomine na njuno prvo srečanje in večerjo.
Britanskim diplomatom v ZDA je namreč pred poldrugim mesecem, ko je bil Starmer v New Yorku ob zasedanju generalne skupščine, uspelo prepričati volilni štab republikanca, da ga je Trump povabil v svojo stolpnico, celo na večerjo. Zdaj je Starmer najbrž vesel, da Kamala Harris takrat ni imela časa zanj, a se mu je zahvalila za pomoč laburističnih aktivistov v njeni kampanji, kar je Trump razglasil za tuje vmešavanje v ameriške volitve, čeprav je sam na svojih mitingih rad kazal in poslušal hvalo razvpitega britanskega brexitarja, vodje in poslanca stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo Nigela Faragea. Starmer je imel tudi dovolj političnega posluha, da je Trumpa poklical takoj po julijskem poskusu atentata na predvolilnem shodu v Pensilvaniji.
Najbolj oster je bil zunanji minister
Toda lani, ko je bil še vodja opozicije, je Starmer takrat vladajoče britanske konservativce primerjal prav s Trumpom, ko jih je obtožil, da so daleč od vrednot iz časov Winstona Churchilla in da nimajo občutka odgovornosti do demokracije, pravne države in služenja državi. »Je v vladi kdor koli, ki ima občutek dolžnosti do česar koli drugega kot do lastnih interesov? Prilaščate si pravico do povsem nenadzorovane oblasti brez kakršnega koli občutka služenja ali odgovo”rnosti. To je madež sodobne konservativne stranke. Niste več Chuchillovi torijci, vse bolj in bolj se vedete kot Donald Trump. Gledate ameriško politiko in jo hočete prenesti sem,« je dejal Starmer.
To je bilo zelo milo v primerjavi s tem, kar so v preteklosti govorili nekateri njegovi ministri. Zunanji minister Lammy, na primer, je Trumpa razglašal za rasističnega in neonacističnega simpatizerja, sociopata in tirana z lasuljo, serijskega lažnivca in sovražnika žensk. Britanska desnica, navdušena nad Trumpovo zmago, ki naj bi po njenem prinesla varnost svobode govore, utrditev demokracije in mir v Ukrajini ter preprečila tretjo svetovno vojno, Starmerju svetuje, naj se prikupi Trumpu s tem, da Lammyja odstavi.
Prav nihče pa ne more skriti bojazni pred Trumpovo grožnjo s carinami. Celo desničarski Times je napisal, da bi svetovna ekonomija doživela infarkt, če bi Trump uresničil svojo grožnjo, da bo uvedel 60-odstotne carine na uvoz iz Kitajske in 20-odstotne na uvoz iz preostalega sveta. Za Britanijo, ki si je že z brexitom sama naredila orjaško ekonomsko škodo, bi bil to nov boleč udarec, saj so ZDA po EU največja britanska trgovinska partnerica. Otoški ekonomisti tako upajo, da bi vsaj ameriški presežek v medsebojni trgovini Združeno kraljestvo lahko obvaroval pred »najhujšimi Trumpovimi protekcionističnimi nagoni«.
