Izraelski obrambni minister Joav Galant v sebi združuje skoraj vse poteze sodobne izraelske politike zadnjih dvajsetih let. Letošnjega marca je podprl demonstrante, ki so na ulicah izraelskih mest nasprotovali reformi pravosodnega sistema. Reforme bi premierju najbolj desne vlade v zgodovini države Benjaminu Netanjahuju omogočile, da imenuje člane vrhovnega sodišča in zaustavi sodno preganjanje zaradi korupcije. Galant je podprl protestnike s položaja obrambnega ministra v zaskrbljenosti za vladavino demokracije v judovski državi. Netanjahu je napovedal njegovo odstavitev, vendar je med valom pritiskov z ulice popustil in Galant je kot obrambni minister dočakal največjo izraelsko vojaško operacijo po invaziji Libanona.
Ko pa je nekdanji poveljnik počeznega bombardiranja Gaze iz leta 2008 napovedal odgovor na napad Hamasa letošnjega 7. oktobra, o liberalizmu in zaskrbljenosti za vladavino zakona ni bilo več ne duha ne sluha. Odločil se je za srednji vek. »Ukazal sem popolno obleganje Gaze. Tam ne bo elektrike, hrane, goriva, vse je zaprto. Borimo se proti človeškim živalim in bomo delovali ustrezno.« Živalska metafora je nerodno izbrana. Izraelci so leta 2008 ubili enako število Palestincev kot letos Hamas Izraelcev. Okoli 1400.
Dehumanizacija nasprotnika z besedami, ki so jih za njegov narod uporabljali pred sto leti v nemščini, se zdi nenavadna za politika, ki je pri reševanju notranjih pravnih razmerij med judovskim prebivalstvom liberalen. Zveni nenavadno, vendar ni nič neobičajnega. Galant sodi v najboljšo tradicijo izraelske politike, ki nima velikih težav z vzporedno liberalno pozicijo v notranjih zadevah in radikalnim militantnim nacionalizmom, ko gre za Palestince.
Premier Jicak Rabin je kot poveljnik Gaze svojim vojakom med intifado ukazoval, naj demonstrantom »polomijo kosti«. Bil je eden najbolj smrtonosnih poveljnikov južne fronte, kakor Gazo imenujejo v vojaški terminologiji. Potem je z voditeljem palestinske osvobodilne vojske Jaserjem Arafatom sklenil mirovne sporazume kot laburistični premier liberalne vlade, ki so ga z veseljem sprejemali na kongresih socialistične internacionale. Laburistični premier Ehud Barak je zaslovel kot poveljnik centralnega poveljstva vojske, ki deluje na Zahodnem bregu, in kot eden od poveljnikov ekspedicijskega korpusa, ki je leta 1982 oblegal Bejrut. Tudi on je vodil liberalno vlado.
Vsi trije so generali. Barak je Galanta predlagal za načelnika generalštaba, vendar je zaradi suma koruptivnih poslov zašel v težave. Vsi trije so tako kot mnogo drugih izraelskih politikov prišli na položaje z zgodovino briljantne vojaške kariere, ki je vedno neposredno povezana z Gazo.
Galant je svojo začel kot komandos v enoti Šajetet 13. To je bila dolga leta najbolj skrivnostna enota za posebne operacije izraelske vojske. Tri leta je bil njen poveljnik. Od tam je napredoval do mesta poveljnika divizije Gaza in južnega poveljstva, ki ima jurisdikcijo nad dvomilijonskim sistemom begunskih taborišč. Leta 2008 je proti Gazi vodil operacijo izraelske vojske Lito železo, ki naj bi preprečila raketno obstreljevanje Izraela iz Gaze. V operaciji je bilo ubitih 1417 Palestincev, na izraelski strani je bilo ubitih 13 ljudi. Štiri Izraelce je po pomoti ubila izraelska vojska sama. Komisija Združenih narodov pod vodstvom južnoafriškega sodnika Richarda Goldstona je ugotovila, da je šlo za vojni zločin. Izrael je poročilo zavrnil, Goldstone je klonil pod pritiski in omilil svoje stališče. V Izraelu je Lito železo obveljalo za uspešno operacijo.
Galantov naslednji položaj je bil poveljnik poveljstva kopenskih enot, od tam pa bi moral leta 2011 napredovati v načelnika generalštaba vseh oboroženih sil. Takratni premier Benjamin Netanjahu in njegov obrambni minister Ehud Barak sta pripravila vse potrebno za njegovo imenovanje. Vendar se je prehudo zapletlo. Galant se je med prenovo svoje hiše polastil zemlje v državni lasti, da je na njej zgradil cesto, povečal vrt in zasadil oljčni gaj. Branil se je, da je bil prepričan o svojem lastništvu, vendar na sodišču ni bil uspešen. Vojaško kariero je po 33 letih opustil in začel politično. Pridružil se je sredinski stranki Kulanu, ki se je predstavljala kot socialno pravična politična sila s strogim pristopom do nacionalne varnosti, vendar zmernih nazorov in pragmatičnega pristopa do pogajanj s Palestinci. Simpatije je hkrati iskala na levem in desnem polu izraelske politike, po volitvah pa je postala del Netanjahujeve koalicije. Galant je najprej zasedel položaj ministra za infrastrukturo, ki je zadolžen za širitev starih in gradnjo novih naselbin na Zahodnem bregu. Netanjahu ga je leta 2019 imenoval za ministra za priseljevanje in naseljevanje Judov. S tega položaja je leta 2019 opisal razvoj svoje politične filozofije, ki kolonizacijo Zahodnega brega razume »kot sionizem 21. stoletja«. Pojasnil je, da je treba suverenost izraelske države razširiti na celotno okupirano ozemlje in končati zgodbo o dveh državah. »Jasno pravim ne palestinski državi. Zahodno od reke Jordan ni mogoče imeti več kot eno državo.« Jasen je bil tudi pri definiranju te države. »To je ozemlje za judovsko, sionistično in demokratično državo Izrael.«
Galant je bil eno leto še Netanjahujev minister za izobraževanje, potem pa ga je premier leta 2022 imenoval za obrambnega ministra. Že letošnjega avgusta je dal vedeti, kako razume kontinuiteto v obrambi države. Če bo Hezbolah na severu napadel Izrael, »bomo Libanon ponovno pognali v kameno dobo«.
Tam ga priložnost še čaka. V Gazi je 6. tisočletje pred Kristusom že dosegel.
