Najnovejše svetovne ocene kažejo, da je 50 milijonov ljudi po vsem svetu ujetih v »sodobno« suženjstvo. To pomeni, da so prisiljeni delati proti svoji volji ali pa prisiljeni v poroko. Rezultati poročila, ki ga je ta teden objavila Mednarodna organizacija za migracije (IMO), namreč kažejo, da se je število ujetih v prisilno delo povečalo. Delo proti svoji volji - vključno s spolnim suženjstvom -  se je tako povečalo na 28 milijonov, nadaljnih 22 milijonov ljudi pa je ujetih v prisilne poroke. V slednjih so največkrat žrtve mlajše ženske. 

Problematičen je predvsem zasebni sektor

Največ primerov prisilnega dela – 86 odstotkov – je bilo odkritih v zasebnem sektorju. Problematičnih je več panog, vključno s proizvodnjo, gradbeništvom, kmetijstvom in domačim delom. Ostalih 14 odstotkov predstavlja prisilno delo, ki ga »podpira« država s svojo neurejeno zakonodajo in pasivnostjo. 

Glavna oblika prisile, ki jo uporabljajo delodajalci, je namerno zadrževanje plač in grožnje z odpuščanjem. Ugotovili so tudi, da so nove prisilne migracije oziroma tako imenovana »begunska kriza« spodbudile izkoriščanje v dobavnih verigah, komercialnih podjetjih in panogah.

Prisilne poroke

Vedno več je tudi prisilnih porok. Gre zlasti za otroške poroke, katerih žrtve so najpogosteje nepolnoletna dekleta. Ocene kažejo, da je bilo v zadnjih letih okoli 6 milijonov več žensk in deklet prisiljenih v tovrstne zakone. Več kot 85 odstotkov prisilnih porok se je sicer zgodilo zaradi pritiskov družine – večina teh primerov so zaznali v Aziji, na Pacifiku in v arabskih državah.  

Nobena država ni varna pred sodobnim suženjstvom

Več kot očitno je, da se suženjstvo pojavlja v velikem obsegu, in to po vsem svetu. Več kot polovica prisilnega dela in četrtina prisilnih porok se namreč zgodi tudi v državah z visokimi ali srednjimi dohodki – gre za države, ki so v mednarodnem prostoru dojete kot »razvite«.

»Šokantno je, da se položaj sodobnega suženjstva ne izboljšuje. Nič ne more opravičiti vztrajnosti te temeljne zlorabe človekovih pravic,« je dejal generalni direktor Mednarodne organizacija dela (ILO) Guy Ryder. Dodal je, da sicer vedo, kaj storiti, vendar pa vlade tega ne morejo narediti same: »Sindikati, organizacije delodajalcev, civilna družba in navadni ljudje imajo ključno vlogo.«

ILO, IOM in Walk Free so zato pripravili številne ukrepe, ki bi pripomogli k manjši razširjenosti sodobnega suženjstva. To vključuje tudi izboljšanje delovne zakonodaje in inšpekcij, odpravo prisilnega dela, ki ga »vsiljuje« oziroma podpira država, močnejše ukrepe za zaustavitev trgovine z ljudmi in suženjstva v dobavnih verigah ter dvig za zakonito starost za zakonsko zvezo – meja naj bi bila 18 let in ne bi vključevala izjem. 

Primeri novodobnega suženjstva (s tiho podporo države) tudi v Sloveniji

Na portalu Necenzurirano.si so nedavno razkrili proces državnega prilagajanja predpisov, da je država lahko financirala podjetje Marinblu. Slednjega so nato inšpektorji preiskovali zaradi kršenja pravic delavcev, suma prisilnega dela in trgovine z ljudmi. V pakirnici rib so namreč delali v nevzdržnih razmerah, ki so med drugim vključevale čezmerno delo, snemanje in izživljanje ter ostalo. Na ministrstvu za delo so ocenili, da to že meji na novodobno suženjstvo. Nadvse problematično je tudi to, da je imela država pomembno vlogo pri hitrem vzponu in širitvi poslovanja podjetja Marinblu.

V zadnjih treh letih mu je namreč ministrstvo za kmetijstvo, ki sta ga takrat vodila Aleksandra Pivec in Jože Podgoršek, odobrilo okoli tri milijone evrov pomoči, kar je predstavljalo kar tretjino letnih prihodkov podjetja. Iz dokumentacije in podatkov, ki so jih prejeli na portalu Necenzurirano.si je razvidno, da so mu pomagali tudi na druge načine, kot sta na primer spreminjanje predpisov (s tem so omogočili, da je podjetje prejelo več milijonov evrov nepovratnega denarja) in objava razpisa za pridobitev evropskega denarja, na katerega se je prijavilo le omenjeno podjetje. Vse so počeli v času, ko so različne inšpekcije že ugotavljale kršitve delovne in druge zakonodaje v podjetju. 

Izkoriščanje delavcev v ljubljanski avtopralnici

V javnost so prišla tudi pričevanja o izkoriščenju delavcev iz Indije in nasilja nad njimi. Tujim delavcem, ki naj bi delali po 62 ur na teden za 650 evrov, so po prihodu v državo odvzeli tudi potne liste. Bivali so v prostorih delodajalca, po pričevanju enega izmed njih, pa je pomočnik direktorja med drugim tudi sredi noči vinjen prihajal v njihove spalnice. Grozili naj bi jim tudi, da njihov delodajalec pozna visoke politike, policijo in Slovensko vojsko. Direktor družbe Amonte Semir Hajdarpašić, je sicer vse očitke zanikal in dejal, da ga tuji delavci skupinsko izsiljujejo. 

Ženske so najpogosteje žrtve trgovine z ljudmi v Sloveniji 

Policija je v preteklih letih obravnavala več kaznivih dejanj trgovine z ljudmi: leta 2017 jih je obravnavala 67, leta 2018 71, leta 2019 pa je to število upadlo na 12. Ta drastični upad pripisujejo slabši zaznavi policije, saj se je ta takrat ukvarjala z »naraščajočim številom ilegalnih prehodov države meje,« žrtve pa same le redko zaprosijo za pomoč. Leta 2020 pa so ponovno obravnavali večje število primerov, in sicer 29  – skoraj vse žrtve so bile ženske. 

Iz poročila medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi je razvidno, da je v letu 2021 policija obravnavala 40 kaznivih dejanj trgovine z ljudmi. Od tega je 39 žensk, največ pa jih prihaja iz Dominikanske republike. Vse žrtve so bile spolno izkoriščane. Obravnavali so namreč 19 kaznivih dejanj zlorabe prostitucije, kar glede na preteklo leto nakazuje na precejšen porast. Pri spremljanju te problematike je v Sloveniji značilen trend, da se ta izvaja v zaprtih prostorih in predvsem v najetih ali lastnih stanovanjih ter hotelskih sobah. Slednja se oglašuje v tiskanih in internetnih medijih, kjer se pojavljajo fotografije prostitutk, zraven pa je naveden kraj, cene in kontaktne številke.