Po Grčiji je orkan Daniel s poplavami opustošil še Libijo, predvsem njen vzhodni del obale z Bengazijem. Najbolj poplavljeno je mesto Derna z okolico, kjer sta na reki popustila dva jezova. Mrtvih je med 5000 in 10.000 Libijcev. Pomoč prihaja težje tudi zato, ker je država razdeljena na dva dela, na zahodni del z zakonito vlado v Tripoliju, ki jo priznavajo ZN, in vzhodni del z vlado v Bengaziju, ki jo podpira pučist Kalifa Haftar. Med obema deloma je v preteklosti prihajalo do spopadov.
A zdaj je vlada v Tripoliju poslala na vzhod letalo s 14 tonami zdravstvenega materiala, spalnimi vrečami in 80 zdravniki. Na vzhod Libije so pomoč poslale tudi ZDA, Italija in Turčija, čeprav podpirajo vlado v Tripoliju. V obeh delih države pa so razglasili tridnevno žalovanje. Morda so sedanje poplave priložnost, da Libija končno preseže kaos, nestabilnost, nasilje in politično neenotnost, ki jo pestijo vse od konca režima Moamerja Gadafija leta 2011.
Nelagodje v Franciji
Hud petkov potres v Maroku, ki je zahteval več tisoč življenj, pa so v Franciji in Alžiriji poskušali izkoristiti za izboljšanje odnosov z Marokom. Za Francijo, v kateri živi 1,5 milijona Maročanov in njihovih potomcev, je neprijetno, da je Maroko zavrnil njeno pomoč. Sicer jo je maroški kralj Mohamed VI. sprejel le od štirih držav: Velike Britanije, Španije, Katarja in Združenih arabskih emiratov. Vse so monarhije.
Odnosi med Parizom in Rabatom so se začeli krhati leta 2014, ko je francosko pravosodje obsodilo mučenje v maroških zaporih. Znatno pa so se poslabšali z afero Pegasus poleti 2021, ko je prišlo na dan, da maroški režim prisluškuje telefonskim pogovorom francoskega predsednika Emmanuela Macrona. V soboto pa, ko ga je Macron klical iz Indije, se Mohamed VI., ki je bil v času potresa zaradi težav s srcem na zdravljenju v Parizu, ni oglasil. Tudi ni naključje, da Mohamed VI. od januarja še ni imenoval novega veleposlanika v Parizu. Kljub večstrankarskemu sistemu ima sicer vedno zadnjo besedo.
Ponujena roka Alžirije
Maroški kralj, ki v Franciji, v dvorcu in vilah, preživi velik del leta, je Macronu najbolj zameril, da ni priznal maroške oblasti nad Zahodno Saharo, kjer že 50 let s podporo Alžirije poteka boj gibanja Polisaria za neodvisnost. Omenjene štiri monarhije pa priznavajo to puščavsko ozemlje, veliko za 25 Slovenij, kot del Maroka. Od leta 2020 tudi ZDA kot plačilo za priznanje Izraela.
Leta 2021 je Pariz za polovico zmanjšal število vizumov za maroške državljane kot povračilni ukrep, ker Maroko ni sprejel svojih, iz Francije izgnanih državljanov, pogosto kriminalcev. Podobno ponižanje s strani nekdanjega kolonialnega gospodarja je doletelo Alžirijo in Tunizijo. Maročane tudi moti Macronovo zbližanje z Alžirijo.
Čeprav je Alžirija že od nekdaj sprta z Marokom, je takoj po potresu alžirski predsednik Abdelmadjid Tebboune izjavil: »Alžirija je pripravljena mobilizirati svoje ljudi in material za pomoč bratskemu narodu Maročanov.« Za humanitarno pomoč in reševalce je odprl zračni prostor, ki ga je zaprl leta 2021, ko je tudi ustavil dobavo plina Maroku in ko ni dovolil pomoči iz Maroka ob hudih gozdnih požarih v Alžiriji. Morda pa zdaj Rabat ne bo sprejel ponujene roke Alžira. A če je na spletu pogosto zaznati sovraštvo med nacijama, so Alžirci na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 2022 navijali za Maroko, ki se je prebil v polfinale, zdaj pa zbirajo pomoč za Maročane.
Turško-grško zbližanje
Kako se bosta naravni katastrofi v Maroku in Libiji odrazili v nadaljnjih meddržavnih odnosih, še ni jasno. Morda bo učinek podobno pozitiven, kot so se spremenila razmerja med Ankaro in Atenami. Turčija in Grčija, ki si nekako že dvesto let sovražno stojita nasproti, sta namreč letos s pomočjo naravne katastrofe izboljšali odnose.
Najprej so po potresu v Turčiji letos februarja, ko je umrlo več kot 50.000 ljudi, Grki med prvimi iz tujine poslali reševalce in humanitarno pomoč. Turška javnost in oblasti so to pozdravile. Ko pa so poleti v Grčiji izbruhnili veliki gozdni požari, je Turčija poslala pet letal za gašenje, kar so pozdravili Grki. Julija je bilo mogoče v Vilni na vrhu Nata videti, kako se turški predsednik Recep Tayyip Erdogan in grški premier Kiriakos Micotakis prijateljsko pogovarjata. Potresna diplomacija je prišla do izraza že avgusta 1999, ko je po potresu v Turčiji z 18.000 mrtvimi Grčija nesebično priskočila na pomoč, kar je menda preprečilo še hujšo katastrofo, saj sta bili državi na tem, da se spopadeta v vojni. Že tri tedne pozneje pa je potres s 143 smrtnimi žrtvami prizadel Atene in tedaj so pomagali Turki.
