Nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter, ki je ZDA vodil v letih 1977–1981 in imel ključno posredniško vlogo pri sklenitvi zgodovinskega mirovnega dogovora med Izraelom in Egiptom, je včeraj umrl na svojem domu, je sporočila njegova družina. Zadnja leta je imel več zdravstvenih težav, februarja lani (2023) pa so iz njegove fundacije sporočili, da se je odločil prekiniti bolnišnično zdravljenje in je odšel domov v paliativno oskrbo. Preminil je v stotem letu starosti (rojen 1. oktobra 1924) in bil najdlje živeči ameriški predsednik v zgodovini.
Carter je bil na čelu ZDA v času burnih mednarodnih dogodkov. Prvi mirovni sporazum med kakšno arabsko državo in Izraelom, sklenjen v Camp Davidu, je bil njegov največji dosežek. Največjo krizo v času njegovega predsedovanja pa je predstavljalo dogajanje v Iranu, ki je pomembno vplivalo na Carterjevo politično prihodnost. Po iranski islamski revoluciji so mladi oboroženi skrajneži zaradi dolgoletne podpore Washingtona padlemu šahu Rezi Pahlaviju novembra 1979 vdrli v ameriško veleposlaništvo v Teheranu in vzeli 52 talcev. Zahtevali so izročitev Pahlavija, ki je bil v ZDA, kar je Carter zavrnil. Američani so potem talce poskušali rešiti, poskus pa je januarja 1980 propadel. Zaradi iranske revolucije in padca proizvodnje nafte so se ZDA znašle še v energetski krizi, to pa je ob krizi s talci pomembno prispevalo h Carterjevemu porazu na predsedniških volitvah novembra 1980 proti Ronaldu Reaganu. Iran je talce izpustil natanko na dan Reaganove prisege 20. januarja 1981, Carter pa je postal prvi demokratski predsednik v več kot 150 letih, ki po polnem prvem mandatu ni bil izvoljen še za drugega.
Umik priznanja Tajvana
S sovjetskim voditeljem Leonidom Brežnjevom je Carter leta 1979 sklenil sporazum o omejitvi strateškega jedrskega orožja SALT II. Njegova določila so spoštovali, čeprav ga nobena stran ni ratificirala; ameriški senat je to zavrnil zaradi sovjetske invazije na Afganistan decembra 1979. Carterjeva administracija je zahtevala umik Sovjetske zveze, kar se ni zgodilo, in tudi zato so ZDA in še več kot šestdeset držav bojkotirale olimpijske igre v Moskvi leta 1980. Po sovjetski invaziji na Afganistan je Carter v svoji zunanjepolitični doktrini oznanil, da bodo ZDA tudi z vojsko branile svoje interese v Perzijskem zalivu, ker ni bilo jasno, ali bo Moskva poskušala svoj poseg v Afganistanu razširiti tudi na to z nafto bogato območje.
Pod Carterjem so ZDA diplomatsko priznale Kitajsko in posledično umaknile priznanje Tajvana, kar je zmanjšalo napetosti v Aziji in odprlo pot bolj v gospodarstvo usmerjeni struji na Kitajskem. ZDA pa so ob tem sprejele zakon o odnosih s Tajvanom, s katerim so se zavezale, da bodo otoku ponudile potrebno vojaško opremo in pomoč, da bo sposoben samoobrambe.
Carter je bil doma deležen nekaterih kritik, ker ni šel na pogreb Josipa Broza - Tita, saj da je s tem pustil prostor vpliva v Jugoslaviji vzhodnemu bloku, od koder so prišli na pogreb voditelji vseh držav. Zato je Beograd obiskal mesec dni pozneje, junija 1980, in imel kot prvi državnik vsebinske pogovore s prvim predsednikom kolektivnega jugoslovanskega predsedstva Cvijetinom Mijatovićem.
Doma je Carter ustanovil dve novi ministrstvi ameriške vlade, za energetiko in za šolstvo. Takoj na začetku predsedovanja januarja 1977 je pomilostil vse, ki so se izogibali vpoklicu v vojsko in napotitvi v takrat že končano vojno v Vietnamu. Kot mnogi predsedniki je poskusil z veliko reformo zdravstvenega zavarovanja, pa mu je spodletelo.
Obisk pri Karadžiću
Po koncu predsedovanja je ostal zelo aktiven na mednarodnem odru, iskal rešitve za mednarodne konflikte in promoviral demokracijo, človekove pravice in razvoj prek svoje nevladne organizacije Carter Center. Za to je leta 2002 dobil Nobelovo nagrado za mir, potem ko ga je Nobelov odbor izpustil iz nagrade leta 1978, ki sta jo za mirovne sporazume iz Camp Davida dobila voditelja Izraela in Egipta. Bil je najvidnejši predstavnik nevladne krščanske organizacije Habitat for Humanity, ki rešuje stanovanjsko problematiko ljudi po svetu. In napisal je vrsto knjig.
Redno se je oglašal ob perečih mednarodnih temah. Konec leta 1994 sta s soprogo na povabilo voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića in ob soglasju vlade Billa Clintona obiskala BiH ter dosegla dogovor o štirimesečni prekinitvi ognja, ki pa ni zdržala dolgo. Ob zračnih napadih zveze Nato na ZR Jugoslavijo leta 1999 se je zavzel za posredovanje kopenske vojske, rekoč, da bi to prineslo manj trpljenja. Bil je oster kritik ameriškega napada na Irak leta 2003 in zapora v Guantanamu. Izraelsko politiko do Palestincev je v knjigi leta 2006 opredelil kot podobno apartheidu. Nekajkrat je bil v vlogi posrednika v Severni Koreji. Leta 2019 je v pogovoru na inštitutu Aspen ZDA označil za »najbolj vojskovalno državo na svetu«, bil pa je eden redkih ameriških predsednikov, pod katerim ZDA niso bile nobene vojne. Ostro je obsodil rusko invazijo na Ukrajino, rekoč, da gre za »nepravičen napad (...), ki ogroža Evropo in ves svet«.
Že pred leti je za televizijo C-SPAN dejal, da želi biti pokopan pred svojim domom v mestu Plains v Georgii, kjer se je tudi rodil – kot prvi ameriški predsednik v bolnišnici. Takrat je tudi povedal, da so že pripravljeni načrti za njegov pogreb v Washingtonu in da bo za kratek čas ležal v Atlanti.
