Pred današnjim začetkom vrha EU je BiH trepetala, ali bodo voditelji odobrili začetek njenih pristopnih pogajanj, kar je zaradi grozeče blokade Madžarske obviselo v zraku tudi glede Ukrajine in Moldavije. Gre sicer za samo enega od korakov v dolgotrajnem pridružetvenem procesu in Adnan Ćerimagić, raziskovalec mislišča European Stability Initiative, razlaga, kje so njegove pasti n kako bi EU lahko državam kandidatkam dala več upanja na polnopravno članstvo že pred njihovim dejanskim vstopom v integracijo.
Charles Michel je evropskim državam in državam Zahodnega Balkana postavil rok, da bodo do leta 2030 pripravljene na širitev EU. Se vam zdi to leto realno ali predstavlja zgolj še eno obljubo Evropske unije?
Šest let bi bilo dovolj, da bi se države kandidatke pripravile na članstvo. Naj vas spomnim, da sta Slovaška in dve baltski državi končali pogajanja o članstvu v manj kot treh letih, Bolgarija in Romunija v nekaj manj kot petih letih. Toda da bi letnica 2030 bila realna, bi se morala EU resno lotiti postavljanja cilja polnopravnega članstva, kot je to storila v prejšnjih primerih, in vložiti potrebna sredstva za dosego tega cilja. Trenutno ni tako. Nasprotno, zadnje čase se vse več govori o reformah same EU kot pogoja za sprejem novih članic. To jemlje motiv za reforme v regiji, kot smo videli na severu Kosova konec septembra, pa je tudi zelo nevarno.
Kaj za države Zahodnega Balkana pomeni, da bosta Ukrajina in Moldavija morda ta teden lahko začeli pristopna pogajanja, če jim to ne prepreči Viktor Orban?
Ne glede na to, kaj se bo EU odločila ta teden, se najbolj bojim, da bosta Ukrajina in Moldavija končali v isti pasti, v kateri se je znašel Zahodni Balkan po vstopu Hrvaške v EU leta 2013. Ta past pomeni, da države pridobijo status kandidatk in celo začnejo pristopna pogajanja, če jih, tako kot Severno Makedonijo, ne blokira dvostranski veto. Ko pa se pristopna pogajanja začno, se proces vleče leta, če ne desetletja.
Črna gora, majhna članica Nata, z usklajeno zunanjo in varnostno politiko, brez bilateralnih vprašanj, se o članstvu pogaja že od leta 2012. Potrebovala je osem let, da je odprla vsa poglavja, skoraj štiri leta pozneje pa si nihče ne upa niti razpravljati, če in kdaj bi lahko vstopila v EU. Razlog za to je pomanjkanje volje držav EU za sprejem novih članic. To je še bolj očitno, ker notranje reforme EU vedno bolj obravnavajo kot predpogoj za nadaljnjo širitev.
Širitveni proces primerjate s pokvarjenim avtobusom, ki ni deloval, ko so bile na njem zgolj države Zahodnega Balkana. Zdaj pa bosta tam predvidoma še Ukrajina in Moldavija. Kaj ta pokvarjeni avtobus pomeni za verodostojnost EU? Se bo kaj spremenilo, če bo EU spremenila sam proces širitve in možnost udeležbe držav kandidatk na zasedanjih sveta EU, ko bodo so izpolnile vse pogoje v pogajanjih z EU?
Moj vtis je, da so vse kandidatke v istem avtobusu brez koles in se borijo, v katero vrsto se bodo usedle. Potencialni državi kandidatki, Kosovo in Gruzija, sedita povsem zadaj. Eno vrsto npred njima sedijo države, ki so se borile za status kandidatke, Bosna in Hercegovina, Ukrajina in Moldavija. Države, kot je Črna gora, ki so odprle vsa poglavja in sedijo dovolj dolgo in dovolj daleč naprej, pa lahko vidijo, da avtobus ne pelje nikamor. Torej, pravo vprašanje je, kako postaviti kolesa na ta avtobus in kakšen cilj vnesti v njegovo navigacijo. Mislim, da bi morale vse kandidatke od EU skupaj zahtevati, da jim ponudi resen proces, v katerem bi, če bodo izvedle vse reforme, tudi na področju pravne države, postale polnopravne članice. Glede na nekoliko strupene pogovore o reformi same EU bi lahko tako zagotovili določen premik. Če EU ne bi bila pripravljena na širitev do trenutka, ko bodo kandidatke dokončale svoje reforme, bi lahko vse uspešne kandidatke uživale vsaj vse štiri svoboščine (prost pretok ljudi, blaga, storitev in kapitala) tako, da bi postale polnopravni del enotnega trga EU. Torej bi bilo to odvisno od reform v kandidatkah. Posledično pa bi prineslo večjo tehnično in finančno podporo EU ter cilj, ki ponuja pomembne korist: državljani in gospodarstvo bi delovali na enotnem trgu EU, kot da bi bili del članice EU.
