Po uradnem programu se bi morala danes končati 27. podnebna konferenca Združenih narodov (COP27) v Šarm el Šejku, a kot je sporočil egiptovski zunanji minister Sameh Šukri, so jo podaljšali vsaj še do jutri, tudi zato, ker se po skoraj dveh tednih pogajanj še vedno niso dogovorili o moralni in finančni odgovornosti bogatih držav za vremenske katastrofe in dvig gladine morja v revnih državah. Letos so na primer v Pakistanu poplave prizadele kar 33 milijonov ljudi, v Bangladešu, ki je že tako ena najrevnejših držav in ima prav tako okoli 200 milijonov prebivalcev, pa dvig morske gladine ogroža pridelek riža. Tako je tudi iz tega dela sveta, tako kot iz Afrike, v Evropi mogoče pričakovati pritisk podnebnih beguncev.
EU stisnjenih zob za sklad
za ranljive države
Prvi osnutek sklepnega dokumenta je zakrožil šele danes. Podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans je sporočil, da EU kljub zadržkom pristaja na ustanovitev »sklada za ranljive države«, četudi meni, da bo težko izvedljiv, in le v paketu z zavezami o njihovem zmanjšanju izpustov. S tem se je strinjala pakistanska ministrica za podnebne spremembe Šeri Reman, ki predseduje skupini 133 držav v razvoju.
EU predvideva, da bi v sklad vplačevala tudi Kitajska, ki pa jo imajo ZN kljub razmeroma visokemu BDP na prebivalca še vedno za državo v razvoju na podlagi kategorizacije iz okvirne konvencije o podnebnih spremembah iz leta 1992. Za Peking je nesprejemljivo, da bi v sklad vplačeval, sploh ker ni podobnega pritiska denimo na Indijo ali Brazilijo. ZDA pa so bile vedno zadržane do »podnebne« pomoči revnim državam. Kot pravijo njihovi predstavniki, bi jo kongres morda odobril, če bi bila definirana drugače.
Upanje na ponovitev
plodnega leta 2014
Menda bi konferenco lahko v zadnjem trenutku rešil prav dogovor ZDA in Kitajske. Državi sta ne le daleč največji gospodarstvi sveta, ampak tudi že več desetletij na prvem mestu po izpustih toplogrednih plinov. Njuni delegaciji sta se v Egiptu sestali danes in mnogi upajo, da se bo ponovilo leto 2014, ko so ZDA in Kitajska oziroma njihova tedanja predsednika Barack Obama in Xi Jinping utrla pot pariškemu podnebnemu dogovoru iz leta 2015. Vendar je takrat do premika pri obeh ključnih državah prišlo po več letih pogajanj.
Novoizvoljeni brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva pa si v Šarm el Šejku prizadeva, da bi tudi ZDA prispevale v sklad za Amazonijo, ki že obstaja in v katerega nameravata po treh letih prekinitve sredstva spet vplačevati Norveška in Nemčija. Sredstva sta prenehali vplačevati zaradi politik odhajajočega predsednika Jaira Bolsonara. Lula je med volilno kampanjo obljubil boj proti uničevanju amazonskega gozda, ki ga mnogi vidijo kot pljuča sveta. V zadnjih 50 letih ga je izginilo 20 odstotkov.
Brez ukrepov gremo na
dodatni 2,8 stopinji Celzija
Če ne bo dogovora, bo COP27 velika polomija za človeštvo. Brez dogovora v Egiptu bi se države oddaljile od cilja, da s korenitim zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov dvig povprečne temperature omejijo na največ 1,5 stopinje do konca 21. stoletja glede na sredino 19. stoletja. S sedanjim tempom naraščanja izpustov bi se povprečna temperatura v 250 letih dvignila za 2,8 stopinje. Že zdaj, ko je dvig povprečne temperature pri 1,2 stopinje, se svet sooča s katastrofalnimi posledicami podnebnih sprememb, kot lahko razumemo tudi letošnjo sušo, vročino, gozdne požare, poplave in orkane.
