V petek bi se morala v Bakuju po dvanajstih dneh večinoma jalovih razprav končati 29. podnebna konferenca Združenih narodov (COP29), na kateri bi morali določiti, koliko denarja bodo dobile revne države za projekte zelenega prehoda in odpravo posledic podnebnih sprememb, kamor sodita na primer gradnja namakalnih sistemov na območjih s sušo in ureditev protipoplavne zaščite na obalnih območjih. Toda osnutek sporazuma je bil tako slab in je tako razjezil bogate in revne države, da je azerbajdžansko predsedstvo nekaj ur pred uradnim koncem podnebne konference prišlo na dan z novim besedilom. COP29 se tako podaljšuje.
Vsote, ki naj bi jo bogate države letno zbrale za revne države, v prejšnjem osnutku ni bilo, zdaj pa so določili, da se bo zviševala tako, da bo leta 2035 znašala 250 milijard dolarjev. Poleg tega predlog poziva bogate države – zlasti Kitajsko in zalivske države, kot je Savdska Arabija, ki kot »države v razvoju« (kar dejansko niso) zavračajo plačevanje nadomestil za revne države – naj prispevajo tudi v obliki posojil. Skupaj naj bi do leta leta 2035 prispevale 1300 milijard dolarjev na leto, kar je zahteva afriških držav. Ta poziv k prostovoljnim prispevkom in ugodnim posojilom, h katerim naj bi prispevali tudi zasebniki, bi se na koncu lahko izkazal kot prazno besedičenje, ki zgolj služi temu, da odvrne pozornost od pičlih 250 milijard dolarjev šele leta 2035.
S to vsoto so nezadovoljne tako revne države kot nevladne organizacije. A vprašanje je, ali bodo bogate države sploh zbrale omenjenih 250 milijard dolarjev na leto, saj doslej, razen enkrat, niso zbrale niti 100 milijard dolarjev (93 milijard evrov), h čemur so se pred tem zavezale. Pri zbiranju 250 milijard dolarjev naj bi pomagala tudi zasebna podjetja in banke.
EU zahteva zmanjšanje izpustov
Azerbajdžansko predsedstvo to vsoto očitno predlaga zato, ker hoče ustreči bogatim državam, tudi EU. EU je sicer doslej prispevala daleč največ za boj proti podnebnim spremembam in odpravo njihovih posledic v revnih državah, v zadnjih letih po 30 milijard evrov na leto. Njeni predstavniki pa niso razkrili, kakšna vsota bi bila za EU primerna.
Kot pogoj za takšno finančno pomoč pa EU zdaj zahteva napredek na drugih področjih, predvsem zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in finančno sankcioniranje onesnaževalcev, čemur se upirajo zalivske monarhije s Savdsko Arabijo na čelu, ki hočejo še naprej na veliko zaslužiti s fosilnimi gorivi. Predvsem je za EU nesprejemljivo, da se zaradi pritiska arabskih držav opuščajo nekatere zahteve z lanskega podnebnega vrha v Dubaju glede zmanjšanja porabe fosilnih goriv.
