Prejšnji teden so talibani ob navzočnosti kitajskih in iranskih diplomatov v Bagramu, nekdanji ameriški letalski bazi 25 kilometrov severno od Kabula, praznovali tri leta od drugega prihoda na oblast. Petnajstega avgusta 2021 so vkorakali v Kabul, ko je afganistanska prozahodna vlada zbežala. Niso je več branili ameriški in drugi Natovi vojaki, ki so takrat večinoma že zapustili Afganistan, zadnji pa so to storili 30. avgusta.
V zadnjih treh letih so talibani utrdili svojo oblast. Privoščijo si lahko zatiranje žensk in tudi povsem propadlo gospodarstvo, ki je med drugim posledica mednarodne izolacije. Prebivalci tako živijo v veliki revščini in lakoti, Afganistan pa je ena najrevnejših držav na svetu.
Brez priznanja, a ne v diplomatski osami
Na slovesnosti v Bagramu je premier Hasan Akhund pred več sto povabljenimi izjavil, da mora Afganistan »nadaljevati svojo usmeritev v skladu z islamskimi zakoni«. Pozneje so na paradi kazali orožje, ki so ga pred tremi leti zaplenili po umiku Natovih, predvsem ameriških vojakov. Več tisoč Afganistancev z vseh delov države je zatem lahko spremljalo nastope atletov in branje poezije. Ženske, tudi tuje novinarke, niso smele biti navzoče.
Vse te prireditve so spremljali številni policisti. Glavna nevarnost je Islamska država, v kateri so še bolj skrajni suniti, kot so talibani. Predvsem je tarča terorističnih napadov Islamske države šiitska manjšina.
V naslednjih dneh pa naj bi v javnosti govoril Hajbatula Akundzada, od leta 2016 vrhovni voditelj talibanov, ki pa živi zelo skrito na jugu države v Kandaharju, od koder je doma, kar velja za večino talibanskih voditeljev. Prav on je vodil talibane k zmagi nad Natom in prozahodni vladi. Sicer ni vojaški poveljnik, uveljavil se je kot sodnik šeriatskega prava. V zadnjih treh letih pa vlada z odloki, ki izrivajo ženske iz javnega življenja ali pa na primer prepovedujejo gojenje opija.
Vladavine talibanov zaradi zatiranja žensk in drugih razlogov formalno ni priznala nobena država, jim ima pa več stike z režimom in tudi delujoča veleposlaništva, denimo Kitajska, Rusija, Iran in Indija. V Dohi so junija imeli prve pogovore z zahodnimi državami. Z ZDA so v stiku prek Katarja, ki je zelo dejaven pri zagovarjanju njihovih interesov. Talibani imajo slabe odnose s svojim nekdanjim zaveznikom Pakistanom, ker podpirajo tamkajšnje talibane, ki se upirajo pakistanski vladi. Problem so tudi mejni spori med državama. Poudariti je treba, da so talibani, tako afganistanski kot pakistanski, gibanje etnične skupine Paštunov. Ti v Pakistanu predstavljajo 15 odstotkov prebivalcev, v Afganistanu pa 40 odstotkov. Sicer je Pakistan dolgo odločilno podpiral afganistanske talibane in leta 1996 jim je omogočil prvi prevzem oblasti.
»Spolni apartheid«
Talibani so se izolirali od sveta predvsem zato, ker so v skladu s fundamentalistično razlago korana uvedli »spolni apartheid« za 15 milijonov žensk in deklic, ki so povsem izključene iz javnega življenja in niso enakopravne pred zakonom. Razen v nižjih razredih osnovne šole se ne smejo šolati, s čimer je izničen napredek v njihovem izobraževanju po letu 2001. Zelo težko pridejo do redne zaposlitve, ne smejo potovati brez moža ali moškega sorodnika, nositi morajo hidžab ali burko, ne smejo vstopati v javne parke in telovadnice. Talibani so tudi uvedli javno bičanje in kamenjanje žensk za prešuštvo.
Decembra lani je raziskava ZN pokazala, da se 76 odstotkov afganistanskih žensk in deklic psihično slabo počuti, odkar so na oblasti talibani. Mučijo jih nespečnost, depresija, tesnoba, izguba apetita ali glavobol. Vse to naj bi bile posledice travm ob drastičnem omejevanju njihovih pravic. Kot piše britanski dnevnik Guardian, se nekatere upirajo in protestirajo na ulici v Kabulu in drugih večjih mestih. Vendar jih talibani zelo hitro zaprejo in pretepejo, niti skupinska posilstva niso redka. Žrtve spolnega nasilja so zlasti ženske, ki so jih zaprli, ker si niso pravilno zakrile las in vratu.
