Notranji ministri Evropske unije so včeraj poskušali streti enega najtrših orehov sedemindvajseterice: doreči novo skupno azilno politiko, ki se je vse od velike migracijske krize leta 2015 izmikala političnemu dogovoru držav članic. Tudi včeraj, ko je bila v bruseljskem rokovniku ena zadnjih možnih priložnosti za dogovor pred volitvami v evropski parlament, ki bodo čez natanko leto dni, so notranji ministri poskušali odteči zadnjih sto metrov, ki so po besedah komisarke za notranje zadeve Ylve Johansson manjkali do cilja.
Ob neuspešnem zaključku pogajanj bi namreč postalo vprašljivo, da bi dogovor lahko dosegli še v tem sklicu parlamenta, po volitvah pa se lahko spremenijo politična razmerja v parlamentu, kar bi narekovalo nova pogajanja. A to še ni bilo vse. Če dogovora ne bo, je opozarjala nemška notranja ministrica Nancy Faeser, bi bil lahko ogrožen prost pretok ljudi brez mejnih kontrol, saj da schengen z odprtimi mejami postopno ne bi bil več mogoč.
Denar namesto sprejemanja
prosilcev za azil
Po krepko podaljšanem ministrskem zasedanju, ko je švedsko predsedstvu Svetu EU na mizo položilo nov kompromisni predlog, pa so se pogajanja včeraj zvečer uspešno zaključila. Temelj načrtovane azilne reforme vsebuje dva ključna elementa. Prvi kamen spotike so bile relokacije prosilcev za azil. Te so se s kvotnim sistemom v preteklosti izkazale kot zgolj delno učinkovite, zdaj pa v takšni obliki ne bodo več obvezne. Vse države bodo obvezane solidarno priskočiti na pomoč državam z največ prihodi migrantov na zunanjih evropskih mejah. Vsaka bi bila odgovorna za določeno število prosilcev za azil. Med članice bi jih porazdelili okoli 35.000. Vendar bodo tiste, ki jih ne bodo hotele sprejeti, pomagale drugače – finančno. Natančneje povedano: lahko se bodo odkupile – za vsakega zavrnjenega prosilca za azil, ki ga ne bodo sprejele, bi morale plačati 20.000 evrov.
Drugi kamen spotike je bil, kaj bi se zgodilo z migranti – konkretneje z mladoletniki, ki bi na evropsko ozemlje vstopili iz države, ki velja za varno. Reforma tu predvideva poostrene azilne postopke. Migrante naj bi namestili v bližini zunanje evropske meje v zaprtih sprejemnih centrih, kjer bi njihovo prošnjo za azil preverili v dvanajstih tednih in jih nato, če bi bila zavrnjena, hitro vrnili v državo, od koder so prišli. Nemčija je s podporo nekaterih članic sicer hotela družine izvzeti iz takšnih hitrih postopkov preverjanja prošenj za azil.
Slovenija podprla
kompromisni predlog
Tako kot v preteklosti je včerajšnjim predlogom nasprotovalo več držav. Madžarska in Poljska sta zavračali obvezna plačila. Avstrija in Nizozemska sta menili, da določila o okrepljenem boju proti tihotapcem ljudi niso zadostna. Tudi Italija in Grčija sta imeli kot migracijsko najbolj obremenjeni državi zadržke. Na koncu je bila reforma sprejeta s kvalificirano večino.
Slovenija kompromisni predlog podpira, je pojasnil notranji minister Boštjan Poklukar. »Nesprejetje pogajalskega okvira bi bilo večji problem od sprejetja kompromisnega dokumenta. Zato ga je Slovenija tudi podpirala,« je ocenjeval še med potekajočimi pogajanji v popoldanskih urah. Kot je pojasnjeval, številke migrantov, ki bi jih morala prevzeti Slovenija od najbolj obremenjenih držav na zunanjih evropskih mejah, niso tako »obremenjujoče, da država tega kompromisnega predloga ne bi mogla podpreti«.
