Ob pretresljivem dogodku se je s pismom javnosti oglasila tudi učiteljica in pisateljica Tanja Mravak. Njeno čustveno pismo objavljamo v celoti:
To besedilo naj se začne z izrazi sožalja staršem umorjenega otroka v osnovni šoli Prečko. V tem trenutku nimam besed, da bi se izrazila. Učiteljica se bori za življenje, ne vem še, ali ji je uspelo, zdravniki skrbijo za ranjene otroke. Napadalec je, vemo, v šolo vkorakal z masko, oborožen s hladnim orožjem, z namenom, da bi ubijal. Vedel je, da lahko v šolo vstopi oborožen z nožem in da na njegovi poti ni nobene ovire, ki bi ga ustavila.
Ugotovili smo, da ima duševne motnje. To smo vedeli tudi brez ministrove izjave. Vedeli smo in vemo, tako kot je vedel napadalec, da so šole nezaščitene. Vsa izobraževanja, delavnice in ničelna toleranca do nasilja niso mogli preprečiti te groze. Količina agresije, ki je metastazirala v družbi, intenzivnost verbalnih in fizičnih napadov na zaposlene v šoli in premajhna pripravljenost resno in brez izjeme sankcionirati agresivno vedenje, nam kažejo, da vsi mehki in asertivni poskusi padejo v vodo, ko se zgodi takšna tragedija.
Ja, duševni bolniki vdirajo v varovane ustanove, a ne pridejo daleč. Že pred tem napadom so bile naše šole izpostavljene vsem vrstam agresije, jemali smo jih zlahka in nesankcionirano. Dijaki in profesorji so stalne žrtve nasilja, vrstniško ustrahovanje in grožnje staršev so njihovi vsakodnevni spremljevalci. Storilci vedo, tako kot je vedel ta, da je šola nezaščitena. Morda se komu v tem trenutku zdi neprimerno primerjati ta morilski pohod in položaj šole v družbi, a ta ranljivost in nezaščitenost ter nepripravljenost resno sankcionirati agresijo je med drugim naredila šolo na Prečkem popolno tarčo.
To pišem seveda s položaja učiteljice, pretresene do dna srca, ki se čisto človeško spominja vseh trenutkov, ko smo se jaz ali moji kolegi počutili, da nam nihče ne stoji ob strani in da ne moremo braniti otrok, ki so nam jih zaupali. Karkoli že si kdorkoli misli o učiteljih – in vsak si lahko misli, kar hoče – vedno bodo najprej zaščitili učence. Ne glede na to, v kakšnem kaosu so se znašli.
Kaj je bil motiv za ta divji napad, ne vemo, niti ni pomembno. Iskanje motiva je lahko zanimivo za policijo, lahko tudi za psihiatre, zagotovo pa vemo, da ni motiva za umor sedemletnega otroka v šoli in poškodovanje še petih, šestih, sedmih. Iskanje motiva je pravzaprav žaljivo. Omemba duševne bolezni je žaljiva in vem, da sem čustvena in ne povsem racionalna. Dejstvo, da ima oseba težave z duševnim zdravjem, ne pomeni vedno, da je neprištevna. Oblekel se je tako, da ga ne bi prepoznali, in odšel tja, kjer je vedel, ponavljam, da ga nihče in nič ne bo ustavilo. To nima nobene zveze z duševnim zdravjem, gre za povsem preprosto računico.
Navsezadnje so ljudje s težavami v duševnem zdravju veliko, veliko pogosteje žrtve kot storilci. Jasne, hitre in nedvoumne kazni za vsako obliko agresije brez izjeme razumejo, verjemite, in to vem, ker sem o tem veliko brala, tudi veliko bolj primitivna bitja od nas. Naše šole so že dolgo tarče. Tudi naši učenci, moji kolegi in jaz. Karkoli naredimo v prihodnje, temu otroku ne bomo vrnili življenja, niti njegovih staršev ne bo zanimalo, kaj naj s tem počnejo, toda vedite, naše šole so nezaščitene. To občutijo tako tisti, ki napadajo, kot tisti, ki se nemočno branijo.
Če bi bilo to kakšno drugo besedilo, bi se tu besno ustavila, a to ni drugo besedilo. Same solze so me. Dragi starši dekletca, ki so ji vzeli življenje na tako grozljiv način, nesmiselno in popolnoma nepojmljivo, še vedno nimam besed, s katerimi bi izrazila svoje sožalje. To niti ni pomembno za vas, najbrž tega niti ne boste brali, niti vam ne morem reči, da so moje misli z vami. Z vami je vse moje bitje, ki bi lahko bilo na mestu tiste učiteljice, in čeprav vem, da nima smisla, vas prosim za odpuščanje.
