V petek je 69-letni William M., upokojeni strojevodja, s pištolo ubil tri Kurde v bližini pariškega urada turške Kurdske delavske stranke (PKK). Storilca so, preden bi ubil še kakšnega pripadnika te etnične skupine, lokalni prebivalci obvladali in izročili policiji. Že lani so ga zaradi napada s sabljo na migranta iz Sudana priprli in ga izpustili šele pred enajstimi dnevi, ne da bi mu sodili (napad na migranta ni bil razumljen kot poskus umora). Hitro zatem je torej odšel na morilski pohod v turško-kurdsko četrt. Žrtve so bili aktivist PKK, vodilna v ženskem gibanju znotraj PKK in znani kurdski pevec, velik nasprotnik turškega predsednika Reçepa Tayyipa Erdogana, ki je bil zaradi svojega prepričanja dve leti zaprt v Turčiji.
Jezni zaradi oznake tajno
Mnogi so takoj pomislili, da je bil morilec v priporu žrtev manipulacij podaljšane roke turških tajnih služb in Erdogana. Tako so šli v to smer minuli konec tedna množični, včasih tudi nasilni protesti Kurdov sredi Pariza. Kurdi, ki jih je v Franciji okoli 400.000 (vseh Turkov z njimi vred pa 800.000), so se tako odzvali tudi zato, ker so bili pred desetimi leti v Parizu ubiti trije aktivisti PKK, morilec pa je zaradi tumorja v glavi umrl v priporu, še preden so mu sodili. Protesti Kurdov v zadnjih dneh so tako tudi izraz njihove jeze, ker je dosje o treh umorih 9. januarja 2013 nedostopen in zaščiten z oznako tajno, s čimer naj bi prikrivali vpletenost turških tajnih služb v ta umor.
Obstaja namreč dobro sodelovanje med Turčijo in Francijo na varnostnem področju, zlasti proti islamističnim teroristom, in Kurdi očitajo Franciji, da je pripravljena zamižati, ko gre za zločine turških tajnih služb. A po drugi strani Erdogan očita Franciji, da je prizanesljiva do PKK, saj jo imajo francoske oblasti uradno za teroristično organizacijo, v praksi pa tolerirajo njeno delovanje v Parizu in drugod. Vsekakor Francija tudi s PKK sodeluje na varnostnem področju, med drugim z zagotovilom Kurdov, da ne bodo izvajali atentatov na njenem ozemlju. Po protestih konec tedna pa je Turčija na pogovor poklicala francoskega veleposlanika ob očitku, da so oblasti v Parizu storile premalo za odpravo »protiturške propagande«.
Zmedene izjave storilca
Zelo verjetno je, da ni nobenih povezav med obema umoroma treh Kurdov. Preiskava pa bo pokazala, ali so bili zdaj glavna tarča rasističnega napada tujci ali prav Kurdi. Sam morilec je pred preiskovalnim sodnikom na zelo nenavaden način priznal, da čuti »patološko sovraštvo do tujcev« in da si je »vedno želel ubijati migrante«. Dejal je tudi, da je tri Kurde ubil zaradi vloma, ki so ga pri njem izvedli tujci. Kurde pa je izbral, kot je povsem zmedeno pojasnjeval, ker meni, da bi morali pripadnike Islamske države ubiti, ne pa jih samo zajeti. Vsekakor gre lahko hkrati za patološki rasizem in politično dejanje, vendar o slednjem vsaj za zdaj ni prepričljivih dokazov.
Zelo odločno pa se je v bran teze, da je šlo za politični atentat, postavil radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon, ki je blizu PKK in ki hoče izkoristiti zadevo za to, da bi pokazal na nasilno naravo skrajne desnice in njene povezave z Erdoganom. Dejal je, da gre za teroristično dejanje, in tudi zahteval, da se z zadeve o umoru treh Kurdov januarja 2013 umakne oznaka tajno.
Predsednik Emmanuel Macron pa pravi: »Kurdi so bili v Parizu tarča gnusnega napada.« Noče povsem porušiti vseh mostov do Erdogana, s katerim ima sicer slabe odnose tudi zato, ker Pariz podpira Grčijo. Hkrati hoče ostati zaveznik Kurdov, ki imajo še vedno pomembno vlogo v boju proti Islamski državi.
