Z bliskovito akcijo je koaliciji uporniških skupin v državi uspelo strmoglaviti režim Bašarja Al Asada. Potem ko je najmočnejša sirska islamistična skupina Hajat Tahrir al Šam (HTS) s svojimi zavezniki sprožila ofenzivo iz province Idlib in jo poimenovala Odvračanje agresije, so tudi druge uporniške skupine začele svoj pohod na položaje sirske vojske. Kot domine so padale regionalne prestolnice, kar je slednjič privedlo do popolnega razkroja sirske vojske. Glavna skupina, ki je sprožila nepričakovano hiter padec Al Asadovega režima, je bila prav islamistični HTS, zaradi zmage katerega se veselijo afganistanski talibani. Pričakujejo namreč, da bo v še eni državi uvedeno šeriatsko pravo, kot so po hitrem umiku Zahoda v deželi pod Hindukušem storili sami.
Toda njihovo veselje utegne biti prenagljeno. Čeprav je tudi večetnična in večreligijska država, Sirija še zdaleč ni Afganistan. Veliko vprašanje je, kaj bodo dejansko storili v HTS, glavni uporniški skupini, ki pa Sirije ne more voditi sama. Jim bo uspelo z drugimi uporniškimi skupinami doseči dogovor o politični tranziciji? Za orožjem sledi vodenje države. Nekaj izkušenj z administracijo v HTS že imajo. Minulih pet let so vodili provinco Idlib, v kateri so se pripravljali na boj proti Al Asadovemu režimu in s Turčijo čezmejno trgovali s tamkajšnjo nafto.
Kako popolna je Golanijeva preobrazba?
30.000 borcev naj bi premogla skupina, katere korenine segajo v leto 2011, ko je bila ustanovljena islamistična skupina Džabat al Nusra, povezana z Al Kaido. Al Nusro je Abu Mohamed Al Golani s petimi somišljeniki, s katerimi se je vrnil v Sirijo iz Iraka, v letu dni povečal na 5000 borcev. Pet let je njeno zavezništvo z Al Kaido delovalo in veljal je za podaljšano roko Abu Bakra Al Bagdadija v Siriji, vodje Al Kaide v Iraku, iz katere je pozneje nastala Islamska država. Bil naj bi celo tako zagrizen islamist, da je hotel s svojim džihadom vsaj nekaj časa konkurirati Islamski državi. Potem je sledil preobrat. Abu Mohamed Al Golani se je odločil pretrgati vezi z Al Kaido, ker se ni več strinjal z njeno ideologijo. Že takrat ni več hotel napadati zahodnih ciljev in voditi boja onstran sirskih meja. Prav tako je bil prepričan, da po padcu režima Bašarja Al Asada ne bi smelo priti do povračilnih napadov na predsednikovo alavitsko skupnost.
To je bil začetek loščenja njegove podobe zagrizenega islamista, ki jo je nadaljeval tudi v zadnjih mesecih. Med drugim je snel turban in si pristrigel dolgo brado. Zdaj spoštovanja pravic ne obljublja zgolj alavitom, temveč tudi vsem drugim manjšinam v državi. Vse od leta 2013 je na terorističnem seznamu ZDA, ker naj bi Al Nusra izvajala samomorilska dejanja in netila sektaško nasilje, Al Kaida pa mu je naročila padec Al Asadovega režima in vzpostavitev šeriatskega prava. Washington ga išče s tiralico in za njegovo aretacijo ponuja nagrado deset milijonov dolarjev. Na svoje teroristične sezname so ga dodale tudi EU, Turčiji in ZN. A mnogi opozarjajo, da Al Golanijeva preobrazba morda ni bila popolna. Skupina je namreč med svojo vladavino tudi napadala aktiviste, prav tako naj bi skupnostim, ki so nasprotovale njenim politikam, odtegovala storitve svoje javne uprave.
Osem let se je boril proti ZDA
Sodelovanje z Al Kaido izpred dobrega desetletja ni bilo Golanijevo prvo. Do njega je prišlo v njegovih zgodnjih dvajsetih letih, potem ko se je po napadih 11. septembra radikaliziral še v Siriji. Leta 2003 se je z avtobusom odpravil v Irak po ameriški invaziji, da bi pod vodstvom Abu Musaba Al Zarkavija napadal zahodne vojake. Osem let se ni vrnil v domovino. Američani so ga večkrat ujeli in zaprli. Domov se je odpravil šele, ko je arabska pomlad dosegla tudi Sirijo in se je začel upor proti Al Asadu.
Glavno vprašanje je, ali se je v Riadu rojeni 42-letni Al Golani – to je njegovo vojaško ime, ki prikazuje izvor njegove družine z dobrim gmotnim položajem – res iz globalističnega radikaliziranega džihadista prelevil v nacionalnega osvobodilnega borca s političnimi ambicijami. Pravi, da je pripravljen pristopiti h globalnemu protiterorističnemu boju. O njem je mogoče najti vse lastnosti tega sveta: opisuje se ga tako za pragmatika kot stratega in vse, kar je vmes. Tranzicijsko obdobje bo prvi kazalec, iz katerega testa je in kako se bo znašel v svoji novi vlogi.