Trinajst let po začetku državljanske vojne v Siriji na območjih razdeljene države, ki so pod vladnim nadzorom, spet brbota nezadovoljstvo. Že dva tedna na ulicah Suvajde v istoimenski provinci potekajo protesti proti režimu Bašarja Al Asada. V provinci, kjer prevladujejo druzi, nezadovoljstvo ljudi narašča. Protesti so se v zadnjih dveh tednih razširili tako po številu udeležencev – zdaj jih na osrednjem trgu vsak dan protestira že več tisoč – kot tudi po razlogih za demonstracije. Da je do protivladnih demonstracij prišlo prav na enem od območij druzov v Siriji, je presenetljivo. Kajti druzi so med vojno zavzeli precej nevtralno stališče do režima Al Asada, ki jih je v zameno v precejšnji meri pustil pri miru, tudi tako, da niso iskali moških, ki so zavrnili služenje vojaškega roka v vojski. Tudi zdaj se režim na protivladne proteste v Suvejdi še ni odzval nasilno. Dogajanje na vladnih območjih v Siriji, ki so se mu poklonili tudi v uporniški provinci Idlib in na severovzhodnih območjih pod kurdskim nadzorom, še ne spominja na obsežne protivladne proteste pred trinajstimi leti, ki so zajeli vso državo.
Gospodarski zlom se nadaljuje
Povod za začetek protestov v Suvejdi je bil povišanje cen goriva za osem dolarskih centov (liter goriva je stal 90 dolarskih centov), saj je vlada zmanjšala subvencije za gorivo. Ne gleda na to, da so bili protesti sproženi prav zaradi tega povišanja, je vlada še drugič podražila gorivo, cena litra bencina se je tako približala dolarju. Opuščanje subvencioniranja bencina je imelo učinek domin na druge življenjske stroške. Cene prehrane so se posledično zaradi višanja cen trgovcev skorajda čez noč podvojile, vsaj za tretjino pa so poskočile tudi cene prevoza. Po ulicah Suvejde so začeli vse pogosteje odmevati klici po padcu Al Asadovega režima, ki mu je uspelo preživeti državljansko vojno in po ponovni vključitvi v Arabsko ligo normalizira odnose tudi z arabskimi državami.
Dvig cen goriva je bil le sprožilec protestov, na katerih so ljudje sprva izražali globoko nezadovoljstvo zaradi težkih gospodarskih razmer v državi, ki so posledica tako državljanske vojne kot vzpostavljenih sankcij, zimskega uničujočega potresa na severu države ter korupcije v državi. Življenjske razmere so za mnoge družine postale tako nevzdržne, da se nadaljuje izseljevanje iz države. Sirski funt še naprej močno izgublja vrednost (za en dolar dobiš okoli 16.000 funtov, ob začetku vojne pred trinajstimi leti pa 50). Od maja je valuta izgubila osemdeset odstotkov vrednosti. Čeprav je vlada podvojila plače državnih uslužbencev, to ni zaustavilo inflacije, prav nasprotno, ta je dobila nov pospešek. Svetovna banka ocenjuje, da se bo sirski BDP letos skrčil za 5,5 odstotka, inflacija pa se bo povzpela na 60 odstotkov. Po podatkih Združenih narodov 90 odstotkov prebivalstva Sirije živi pod mejo revščine.
Drugačen odziv režima
Kmalu po Suvejdi so protesti izbruhnili tudi v sosednji provinci Dera, kjer se je revolucija proti Al Asadovemu režimu pred trinajstimi leti začela. Al Asadov režim, ki po normalizaciji odnosov s Savdsko Arabijo in Arabsko ligo še ni dobil želene gospodarske pomoči, se je tokrat na proteste v Suvajdi in Deri ter manjše demonstracije v Alepu, Tartusu, in Der Ez Zourju odzval zelo drugače. Čeprav so protestniki v Suvejdi svoje gospodarske zahteve razširili tudi na politične – zahtevali so odhod Al Asadovega režima – se niti na uničevanje vladnih poslopij v mestu in napade na vladne uslužbence ni odzval nasilno. Tudi v Deri niso uporabili nasilja. Za zapahi je pristalo zgolj več ducat protestnikov. Režim naj bi se pogajal z nekaterimi druzijskimi vodilnimi, da bi prišlo do končanja protestov v provinci. Druzijska skupnost uživa določeno naklonjenost Al Asadovega režima, saj so se v času naraščanja vpliva Islamske države tamkajšnji moški samoiniciativno začeli boriti proti skrajnežem, hkrati pa so leta pozneje postali tudi člen trgovanja režima s sintetično drogo kaptagon, s katero si v Damasku pomagajo polniti proračun.
