Delež Kitajske v celotnem blagovnem trgovinskem primanjkljaju ZDA, čeprav je še vedno največji med vsemi državami, se je od začetka trgovinske vojne vendarle zmanjšal. S 47 odstotkov, kolikor je znašal leta 2018, je v letu 2022 upadel na 32 odstotkov. V istem obdobju se je skupni delež šestih drugih držav – Kanade, Mehike, Indije, Južne Koreje, Tajvana in Irske – povečal s 24 na 36 odstotkov. Tak zunanjetrgovinski zasuk pa ni nobeno presenečenje, temveč pričakovana posledica, ki jo lahko pričakuje vsako gospodarstvo brez zadostnega domačega varčevanja po tem, ko uvede carine oziroma sankcije proti svojemu glavnemu trgovinskemu partnerju.

Preusmeritev trgovine proč od Kitajske pa je še prav posebej zahrbtna. Kajti primanjkljaj se bo od nizkocenovnega ponudnika uvoženega blaga preusmeril k dražjim proizvajalcem. To je tudi eden od razlogov, zakaj večina ekonomistov glasno razglaša, da je protekcionizem v končni fazi davek, ki ga bodo plačali ameriška podjetja in porabniki. Ta argument pa je v Washingtonu očitno naletel na gluha ušesa. In tako ostaja neizpodbitno dejstvo, da je stiskanje primeža okrog Kitajske v bistvu politični ekvivalent preurejanja ležalnikov na Titaniku.

Po zgledu Evrope je Bidnova administracija poskušala razpravo o gospodarski ločitvi preoblikovati v razpravo o nacionalni varnosti. Pri čemer je poudarila, da je »zmanjšanje tveganja« ali zmanjšanje čezmerne odvisnosti od kitajskih dobavnih verig zdaj mogoče upravičiti na podlagi nacionalne varnosti. Čeprav je ta argument sporen, pa številke vendarle ne lažejo. Posledice ločevanja se že kažejo v spremembi sestave trgovinskega primanjkljaja ZDA stran od Kitajske in v razpadanju dobavnih verig, katerih pomemben del je Kitajska. x Finance/Project Syndicate