Išče se krivec. Nekaj ur stran od naše domačije se je zgodila tragedija, kakršnih smo vajeni samo iz ameriških novic in »tretjega sveta«. Dogodek je čez noč razbil utvare o varnosti nas in naših otrok, zato obupano iščemo razlago, kako je mogoče, da se takšna groza zgodi tako blizu nas, ki smo vendar, tako menimo, boljši ljudje. Kaj za vraga je moralo skreniti s poti, da se je to zgodilo?

Šok je toliko večji, ker tokrat ni mogoče okriviti nobenega Drugega. Trinajstletnik je bil »naš«. Ni izhajal iz radikaliziranih getov, niso si ga vzgojili islamistični imami. Bil je miren fant, dober učenec, odličnjak, dobival je priznanja in blestel. Izhajal je iz zgledne, dobro situirane družine, oče je baje zdravnik. Sanjal je, da bo postal astrofizik, treniral je karate in košarko, hodil k igralskemu krožku.

Zdaj pa je v javnosti ožigosan kot pošast. Gledamo njegove fotografije, na katerih so ga policisti odvedli s črnim prekrivalom, poveznjenim čez glavo. Povsod beremo podrobnosti iz njegovega osebnega življenja, ki jih razkrivajo medijske ujede in celo politiki. O tem, kako se ni znal vključiti v družbo, kako so ga sošolci izključevali iz igre in izletov ter ga imenovali »grebator«. Želel se je prepisati v paralelko, kjer je imel prijatelje, a mu niso dovolili. Učiteljica zgodovine mu je potem dala negativno oceno, česar naj ne bi mogel sprejeti. Slab mesec dni je skrbno načrtoval pokol. Ko je dejanje izvršil, sta ga začela grabiti strah in panika. Poklical je policijo.

»Ta fant je ostal sam. S svojo zlomljeno dušo,« je zapisala Eugenija Carl na facebooku. »Znotraj ranjen, če ne mrtev, še preden so bili izpod njegovih rok ranjeni in mrtvi drugi. Zato je tudi on ena od žrtev današnje tragedije.«