Smo v paradoksalni situaciji. Dolgo so države Zahodnega Balkana tarnale, da EU regiji ne posveča dovolj pozornosti. Proces širitve je s tem nekoliko izgubil kredibilnost. A spričo vojne v Ukrajini se je to spremenilo. EU je v tej luči našla svoj geopolitični trenutek, kar je imelo pozitivni učinek na zahodnobalkansko regijo. Tisti, ki do tedaj tega niso želeli uvideti, so le dognali, da so na Balkanu nedovršeni posli. Danes imamo situacijo, da je Evropa pripravljena na proces širitve EU na Zahodni Balkan. Ampak prvič se je zgodilo, da je EU bolj pripravljena na Balkan, kot je Balkan na EU. Vidim, da je v regiji še zmeraj prisotna visoka stopnja evroskepticizma. Vem, da je ta sumničavost resnična, vem pa tudi, da si EU želi povrniti kredibilnost v obliki njene širitve na Zahodni Balkan.

Veliko se je govorilo, da bi bilo dobro, da se predstavi časovnica širitve EU. Seveda je težko napovedovati prihodnost. Mislim, da je vizija širitve do leta 2030 pozitivna. Je realna? Je. Za vse države Zahodnega Balkana? To je dobro vprašanje. Do tja je še sedem let. Resnim državam, ki bodo integracijo v EU zastavile kot prioriteto, bo uspelo. Zelo eksaktno se vidi, da sta Srbija in Črna gora državi, ki sta že del procesa, pogajanj. Glede na trajanje procesa – Črna gora je oddelala tri poglavja, Srbija dve – to traja že predolgo. Albanija in Severna Makedonija sta pri vstopu v proces pogajanj. Potem je tu Bosna in Hercegovina, ki je dobila status kandidatke, ampak še ni v procesu. Kosovo je vložilo aplikacijo. Moramo biti objektivni in ne gledati le na želje posameznih držav.