Trditev, da je Hamas dobro vedel, kaj počne, ni in ne more biti razumljena kot relativizacija njihovih zločinov. Je pa opozorilo, da v odgovoru na ta zločin ne smemo igrati vloge, ki nam jo je zločinec vnaprej dodelil. O tem, da se ima Izrael pravico braniti, ni nobenega dvoma in o tem ne bi smelo biti nobene razprave. O tem, kako odgovarja, pa se lahko pogovarjamo in moramo pogovarjati. Glede tega mednarodna skupnost mora odločneje vplivati na Izrael in ga opozoriti na odgovornost, ki jo ima. Do Palestincev, do varnosti Izraela in do sveta. Da v besu ne zakoraka do konca v Hamasovo past.

Ravno tako je nujno, da se pogovarjamo o politični rešitvi konflikta. In ta mora temeljiti na upoštevanju kompleksnosti, o kateri je na Frankfurtskem knjižnem sejmu govoril Žižek. In za to, po mojem mnenju popolnoma neupravičeno, predvsem v nemški javnosti doživel toliko kritik in napadov. Trenutek Hamasovega napada ni bil izbran naključno. Skupaj s svojimi regionalnimi sponzorji so želeli ustaviti zametke novih poizkusov iskanja trajnejšega miru na Bližnjem vzhodu. Tako kot so s samomorilskimi napadi, ob asistiranju izraelskih skrajnežev, zminirali mirovni proces iz Osla, so tudi tokrat odločeni zaminirati proces normalizacije odnosov med Izraelom in nekaterimi drugimi državami v regiji. Če je Izrael dejansko odločen, da uniči Hamas, ne le vojaško, ampak tudi politično, potem mora najti ustrezne odgovore na opozorila in vprašanja Abba Ebana in Levija Eškola iz leta 1967. Iz bolečine in besa se mora roditi nova odločenost za dosego politične rešitve. Ki bo temeljila na pravici Izraela do obstoja in varnosti. In ki bo enake pravice priznala tudi Palestincem.  Večer