Gre preprosto za pavšalno zmerjanje kogarkoli za karkoli. Za obtožnice brez dokazov in za sodbe brez priziva. Za našitek na obleki, ki naj množici pomaga prepoznati narodove sovražnike. Gre za diskurz, ki služi kot zapik in alibi za zagovarjanje politike in idej, ki so v resnici tako sporne in nevarne, da si jih tudi borci proti »prebujenstvu« in »kulturnem marksizmu« (za zdaj) še ne upajo izreči na glas.

Maskirna uniforma, izpod katere vse bolj štrlijo rasizem, antisemitizem, mizoginija, homofobija, šovinizem in nacionalizem, predvsem pa sla po neomejeni oblasti in pohlep. Glavni motiv za kričanje in kazanje s prstom je poizkus izničenja desetletnih prizadevanj za bolj odprto, solidarno in demokratično družbo. Populistični tribuni od Moskve preko Floride, Budimpešte pa vse do vedno bolj blatnega močvirja slovenskih družbenih omrežij in politike, si na delitvah in sovraštvu pridobivajo politični kapital. V imenu boja proti tem “grožnjam” se prepovedujejo knjige, napadajo demokratične vrednote, spodkopavajo demokratične institucije, rehabilitirata suženjstvo in kolonializem in stigmatizirajo družbene manjšine. Brezobzirno se izkorišča stiska in strah ljudi, ki jih je neoliberalizem ponižal in potisnil na rob. Že drugič, v slabem stoletju, smo soočeni z eksplozivno mešanico socialnega nezadovoljstva, gospodarskih težav, nezaupanja v politiko, strahu pred prihodnostjo in avtoritarnih ambicij populističnih nacionalistov, ki pohod na oblast gradijo na delitvah in sovraštvu. Na koncu gre samo in zgolj za to. Za oblast. Pa naj stane, kar hoče.

Veste kaj, še premalo smo prebujeni. Ko bo prepozno, ne bo dovolj reči ups, gremo naprej. Ker ne bo več kam. Ker bomo na dnu. Tam, kjer smo se tolikokrat zaklinjali, da nas nikoli več ne bo. x Večer