Ob tem, da ne smemo pozabiti na napake, ne smemo prezreti niti dosežkov, predvsem pa pomena, ki ga Evropska unija ima za stabilnost in varnost in blagostanje v Evropi. Njeno ravnanje v času koronske krize pa tudi odziv na posledice ruske agresije kažeta, da se je tudi EU učila iz svojih napak. Pred dnevi je začel veljati evropski akt o digitalnih storitvah, ki od digitalnih platform zahteva večjo odgovornost in preglednost, ščiti uporabnike, predvsem pa tako izjemno področje s tako daljnosežnim in potencialno nevarnim vplivom na družbo ureja na temelju demokratičnih vrednot. Brez EU bi v digitalnem in posledično analognem svetu pač plesali po kitajskih notah in Muskovih kapricah in interesih. Gre za le en primer izmed mnogih.

Predvsem pa nikoli ne smemo pozabiti, kako in zakaj je nastal proces evropskega sodelovanja in združevanja. Kot antiteza krvave zgodovinske izkušnje, v kateri je bilo umorjenih na milijone ljudi. Evropa je bila, in ostaja, mirovni projekt, ki Evropejce ščiti pred samimi sabo. To ni izgovor za šlampasto opravljanje svojega dela, za napake ali zlorabe, ampak obveza, da se spravi v red in obnaša odgovorno do državljanov, ki jim služi. Če pa v ihti ogorčenja nad višino plač, evrsko ceno cekarja iz Konzuma ali obliko banan pozabimo na to, kako so evropske države tradicionalno reševale medsebojna razmerja v obdobju pred nastankom evropskih integracij, pa vsekakor tvegamo, da se nam zgodovina, tako ali drugače, ponovi.