Trideset let čakanja na kapljanje denarja od zgoraj navzdol, forsiranje ekonomske doktrine, ki privatizira dobičke in socializira izgube, je zelo veliko ljudi v Franciji pripeljalo do tega, da ne verjamejo več. Ne le politikom, ki so na oblasti, ampak so izgubili tudi zaupanje v politični sistem, ki ga ti politiki predstavljajo. Pogodba liberalne demokracije z državljani že od konca druge svetovne vojne temelji na obljubi in pričakovanju, da bo jutri boljši kot včeraj. V to danes verjame vse manj ljudi. V trenutku, ko družbena solidarnost in socialna pravičnost postaneta zgolj retorična puhlica, ju politika tretira kot nepotreben strošek in grožnjo gospodarstvu, in ko upanje na boljšo prihodnost zamenja strah, je liberalna demokracija na robu propada. Populisti sicer ne ponujajo nikakršnih rešitev, so pa v prednosti, ker se odzivajo na ljudski bes in s tem prilivajo olje na ogenj. Kako se je to v Evropi končalo v preteklosti, bi morali vedeti, a smo očitno pozabili. Resnici na ljubo, v množici politikov, ki koketirajo z neoliberalizmom. Macron morda niti ni najslabši. Njegov problem je tudi v tem, da daje videz, kot ga je.

Francija je danes na nogah, vendar verjamem, da se bo življenje, vsaj na videz, kmalu vrnilo v ustaljene tirnice. A pod sivo fasado normalnosti bo tlelo še naprej. Tradicionalnim političnim strankam, pa naj bodo leve, sredinske ali desne, zmanjkuje sape. Edina, ki imata veter v jadrih in čakata na priložnost, sta skrajno levi populist Melenchon in skrajno desna populistka Le Pen. Macron bo to krizo bržkone tako ali drugače preživel in ostal do konca mandata. Kaj se bo zgodilo potem, si za zdaj ne upa napovedati nihče. Na obzorju se mrači.  Večer