Je še kdo, ki se vsaj malo spozna na fizikalna dejstva podnebnega sistema, optimist? Prepričana sem, da ne! A sprašujemo se tudi o optimizmu politologov in drugih družboslovcev. Ali oni z optimizmom gledajo na populistične politike? Pesimizem raste, ker je očitno za politike zlom podnebja v retoriki že desetletja najpomembnejša, vendar očitno najmanj nujna globalna kriza. Potisnejo jo na stran, ko se soočajo z na videz bolj akutnimi težavami. Svet in še posebej Evropa še kako čutita rast cen energije in hrane, spodbujene s pandemijo in vojno v Ukrajini. Inflacija in dolgovi povečujejo domače pritiske na vlade, usmerjene v podnebne cilje, da najprej porabijo denar za najbolj nujne potrebe. V Bruslju je že jasno vidno populistično nasprotovanje stroškom zelenih politik. Predsednik Biden, katerega podnebni zakon je lani sprožil razcvet projektov čiste energije v ZDA, je letos pod pritiskom naraščajočih stroškov goriva podprl vrtanje nafte in projekte naftovodov.

Podnebne spremembe res delujejo kot povečevalno steklo. Vse probleme okolja in ustroja človeške družbe povečajo in s tem razgalijo pretekle slabe odločitve in resnično podobo naše pravičnosti in solidarnosti. Pri medgeneracijski solidarnosti se izkaže, da je pravzaprav ni. Kako sicer vse to pojasniti mladi generaciji, ki bo očitno po Dubaju spet potegnila najkrajšo. Bojim se, da kar se tiče razvoja podnebja, prav nič več ni lepo na tem svetu biti mlad. Na mlade namreč izid pogajanj prelaga tudi vse težavne rešitve – od družbenih do tehnoloških inovacij, reforme mednarodnega finančnega sistema in globokih sprememb gospodarskega modela rasti. Očitno se bo vse to moralo zgoditi šele po letu 2030, ko bodo današnji najstniki že odrasli in ko bodo podnebne spremembe še bolj oteževale normalno življenje.