Srbija je danes država, ki je le bleda senca Srbije iz časov Đinđića, ko je bila integracija v EU eden ključnih zunanjepolitičnih ciljev in tudi gibalo nujnih reformnih procesov v postmiloševićevem obdobju. Atentat na Đinđića je bil žal tudi atentat na sodobno, proevropsko Srbijo. Srbija je krenila na pot prepletanja dveh procesov, ki sta zaznamovala politično realnost v državi – procesa tehničnega približevanja EU, ki je bilo pogojeno in prepleteno z željo mnogih zahodnih politikov po rešitvi srbsko-kosovskega vprašanja, in proces vrnitve k nacionalizmu kot gonilni politični ideologiji sodobne Srbije. Gre za paradoksalno stanje, saj se procesa vzajemno in popolnoma izključujeta.

V obdobju vladavine Srbske napredne stranke in predsednika Vučića je postalo vprašanje demokracije in reform, povezanih s pogajanji za članstvo v EU, manj pomembno oziroma orodje notranjepolitičnih manipulacij, medtem ko je vse pomembnejšo vlogo pri utrjevanju Vučićeve oblasti pridobival nacionalizem, v katerem je pomembno vlogo imelo prav nerešeno vprašanje odnosov s Kosovom in krepitev iliberalnih političnih načel popolnega obvladovanja družbe. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da je za stanje v današnji Srbiji v veliki meri kriva ameriška politika pomiritve z Vučićem, kjer so zunanji akterji v zameno za rešitev vprašanja odnosov s Kosovom popuščali Vučićevim notranjepolitičnim nedemokratičnim potezam. Prav evropska politika popuščanja in sprejemanja Vučićeve politike je tista, ki je omogočila, da se je Srbija danes znašla tam, kjer je. x Večer