Ruski predsednik Vladimir Putin se je odločil, da (njegova) vojna pride domov. Z uvedbo delne mobilizacije – in še prej z odločitvijo za tako rekoč takojšnjo izvedbo referendumov na okupiranih ukrajinskih ozemljih – je Kremelj priznal propad svoje vojaške strategije v Ukrajini in se obenem odločil, da »posebno vojaško operacijo« z mobilizacijo rezervistov pripelje v vsaj 300.000 ruskih domov. To je tako vojaško kot politično – kljub predvidljivosti – skupaj z jedrskimi grožnjami izjemno tvegana poteza.

Silovita ukrajinska protiofenziva na severozahodu države je – s pomočjo velikih količin zahodnega, predvsem težkega orožja – namreč dodobra spremenila dinamiko vojne, hkrati pa oskubila tako ruske preskrbovalne poti kot Putinove načrte o popolni okupaciji Donecka. Popolno zavzetje Donbasa je »minimalni cilj« ruske kolonialno-imperialne vojne v Ukrajini. Ta cilj je zaradi spremenjenih razmer(ij) na bojiščih zdaj nedosegljiv. Putin si pred domačo javnostjo ne more privoščiti podobe nekoga, ki je izgubil vojno – zato se vedno bolj postavlja v vlogo žrtve. Tu si nasprotna stran ne sme dovoliti »napake v korakih«. Ne pozabimo: Slobodan Milošević je padel, ker je vojne izgubil, in ne zato, ker jih je začel.

Z odločitvijo za mobilizacijo se je Putin odločil ohraniti, »zabetonirati« tisto, kar (mu) je ostalo: zavedajoč se, da se je momentum v vojni prestavil v ukrajinsko stran. x Delo