Nemčijo je danes prizadela ena največjih stavk v zadnjih treh desetletjih. V veliki meri je bil ohromljen železniški promet, marsikje niso vozili medkrajevni in mestni avtobusi, prav tako ne tramvaj in podzemna železnica. Na vseh letališčih, razen na berlinskem, so odpovedali lete in pristanke, v vrtcih ponekod ni bilo vzgojiteljic, smetarji niso pobirali smeti, ponekod so stavkali tudi gozdarji, gasilci in zaposleni v zdravstvu. Glavna sindikata v javnem sektorju Verdi in EVG, ki predstavljata 2,7 milijona zaposlenih, zahtevata povišanje plač za 10 do 12 odstotkov oziroma vsaj 500 evrov bruto na mesec. Razlog ni le inflacija, ki je v zadnjem letu dni v Nemčiji dosegla devet odstotkov, ampak tudi vse večja obremenitev zaposlenih, kar je posledica pomanjkanja delovne sile. Zlasti v Berlinu se mnogi iz javnega sektorja pritožujejo, da se zaradi visokih stroškov bivanja v glavnem mestu in nizkih plač vse težje prebijejo skozi mesec.
Stavka je za zdaj opozorilna, kot pritisk na pogajanja v Potsdamu med sindikatoma in delodajalci, ki so v tem primeru država (zvezno notranje ministrstvo), lokalne oblasti, tudi občine, in javna podjetja. Delodajalci so pripravljeni povečati plače le za pet odstotkov.
»Bolje en dan težav kot pa
več tednov stavk«
Voditelj sindikata Verdi Frank Werneke takole upravičuje ponedeljkovo zaustavitev življenja v večjem delu Nemčije: »Brezzobi sindikalni boj nima učinka. Bolje en dan težav, ki bo omogočil sporazum o plačah, kot pa več tednov stavk, ki bodo močno prizadele ljudi.« Prepričan je, da bo nasprotna stran popustila pred grožnjo z neprekinjeno stavko. Vendar si številne občine ne morejo privoščiti prevelikega zvišanja plač, ki jih izplačujejo v javnem sektorju.
Za Nemčijo je drugače kot za Francijo značilno, da stavke niso tako pogoste, saj so sindikati zelo močni in imajo zelo veliko članov, tako da se lahko brez pritiska radikalnih nečlanov (ki je v Franciji v boju proti delodajalcem ob šibkih sindikatih vedno zelo velik) dogovorijo z delodajalci. V Nemčiji naj bi torej v nasprotju s Francijo prevladovala kultura dialoga, ki bo morda v prihodnjih dneh prišla do izraza na pogajanjih v Potsdamu. V Franciji pa gre bolj za vprašanje, kdo bo koga. Poleg tega imajo nemški sindikati stavke s protesti običajno pod nadzorom, medtem ko so francoski sindikati, ki imajo zelo malo članov, pogosto nemočni pred skrajneži.
Pomanjkanje delovne sile,
močni sindikati
Vendar v zadnjem desetletju tudi v Nemčiji pogosteje prihaja do stavk, veliko večkrat kot pred letom 2010, ko je bila brezposelnost še velika. Zadnjih deset let namreč v Nemčiji vlada veliko pomanjkanje delovne sile, zaradi česar imajo sindikati močno pozicijo in lahko veliko zahtevajo na pogajanjih, pri čemer so jim stavke v pomoč. Plače Nemcev so se tako v letih 2014 do 2021 solidno zviševale, a leta 2022 veliko premalo glede na inflacijo, saj je lani življenjski standard Nemcev v povprečju padel za tri odstotke. Z grožnjo neprekinjene stavke je 160.000 zaposlenih na pošti (Deutsche Post) v začetku marca doseglo zvišanje plač za 11,5 odstotka. Že novembra 2022 pa so se štirim milijonom zaposlenih v nemški industriji po več tednih opozorilnih stavk plače povečale za 8,5 odstotka. V obeh primerih pa ni šlo le za stavkovni pritisk, ampak tudi za moč zaposlenih ob velikem povpraševanju po delovni sili.
Vsega skupaj je po pisanju pariškega dnevnika Le Monde trenutno v Nemčiji kar 1,9 milijona prostih delovnih mest, zaradi prenizkih plač tudi v javnem sektorju. Največ delavcev primanjkuje v negi starostnikov in gradbeništvu. Vlada Olafa Scholza sicer letos na široko odpira vrata tuji delovni sili, ki jo nemško gospodarstvo in pokojninska blagajna zaradi staranja prebivalstva tako zelo potrebujeta.
