Avstrija in Danska naj bi že, Nemčija pa naj bi kmalu posnemala Združeno kraljestvo pri prisilnem izgonu migrantov, ki prosijo za azil, v Ruando ali druge države, ki bi jih bile pripravljene sprejeti. To trdijo britanski desničarski mediji, ki so bili od vsega začetka navdušeni nad »ruandsko rešitvijo« britanskega problema z migranti v čolnih, kot pravijo tistim, ki pridejo v državo s prečkanjem Rokavskega preliva. Zdaj so se na dolgo in široko razpisali o obisku britanske notranje ministrice Suelle Braverman v Avstriji prejšnji teden, ki bi jih sicer zanimal toliko kot lanski sneg.
Iskanje grških izkušenj
Avstrijski notranji minister Gerhard Karner je med obiskom kolegice iz Velike Britanije dejal, da »ima Velika Britanija veliko izkušenj z bodočim obravnavanjem prošenj za azil zunaj Evrope, kar je pomembno, ker lahko Avstriji te izkušnje koristijo«. Dejal je, da si bo avstrijska vlada še naprej prizadevala doseči pri evropski komisiji, da bi omogočila takšno obravnavo azilnih postopkov zunaj Evrope.
Konservativni vladi naklonjeni mediji so poročali tudi o tem, da sta Velika Britanija in Avstrija med obiskom Bravermanove podpisali sporazum o migracijah in varnosti. Televizija GB News je poročala, da je Avstrija prva članica Evropske unije, ki se je na tem področju odločila tesno sodelovati z Londonom. V resnici sicer ne gre za posnemanje – Avstrija bi migrantom, deportiranim v tretje države, dovolila vrnitev v Avstrijo, če bi njihovo prošnjo za azil v teh državah odobrili, medtem ko britanska politika predvideva, da bodo v Ruandi ostali.
GB News je tudi poročala, da namerava ruandsko rešitev migracijske krize posnemati tudi Nemčija, kjer pričakujejo, da bo letošnje število prosilcev za azil doseglo 300.000. Bravermanova pa je obiskala tudi Grčijo, da bi na kraju samem ugotovila, kako je Grkom uspelo drastično znižati število prihodov majhnih čolnov s skoraj milijona v letu 2015 na 12.700 v letu 2022 (kar je manj, kot jih je prišlo v Britanijo). Grčijo sicer obtožujejo sporne taktike vračanja (pushback) na morju. Poleg tega je s Turčijo podpisala sporazum o vračanju migrantov, ki deluje. Britanija ima podoben sporazum s Francijo, ki v glavnem ne deluje.
Odločitev v rokah sodišč
Ministrica Braverman je sicer hči priseljencev indijskega rodu (oče se je v Britanijo priselil iz Kenije, mati z Mavricija), razglaša pa se za ponosno desničarko, ki je rada trn v peti levice. V preteklosti je govorila o hordah in rojih migrantov ter o migrantski invaziji. Lani je na kongresu konservativne stranke dejala, da bi »rada videla naslovnico Telegrapha (najbolj desničarski otoški dnevnik, op. p.) s fotografijo letala, ki poleti proti Ruandi. To je moj sen, to je moja obsesija.« Del te obsesije je izpolnitev obljube o »ustavitvi čolnov«. Bistveni del te vladne politike pa je prav izganjanje migrantov v Ruando, s katero je britanska vlada podpisala sporazum in ji vnaprej nakazala več kot 160 milijonov evrov. Izgon vsakega posameznega migranta naj bi davkoplačevalce stal 194.000 evrov.
Ruandska politika naj bi delovala zastraševalno in migrante odvračala od poskusov nezakonitega prihoda na Otok v čolnih. Prve migrante naj bi v Ruando poslali 14. junija lani, pa niso še nobenega. Prizivno sodišče je razsodilo, da politika krši tretji člen evropske konvencije o človekovih pravicah in da Ruanda ni varna država za migrante. Odločitev je zdaj v rokah vrhovnega sodišča. Če bo razsodilo, da je politika zakonita, se prosilci za azil lahko pritožijo na evropsko sodišče za človekove pravice.
