V vrhu Nata poskušajo še naprej pomiriti duhove zaradi izjave visokega predstavnika zavezništva, da je mogoča rešitev konflikta v Ukrajini njeno članstvo v Natu, v zameno za to, da se odpove delu ozemlja. Generalni sekretar Jens Stoltenberg je zato v četrtek dejal, da »je Ukrajina in samo Ukrajina tista, ki lahko odloči, kdaj so izpolnjeni pogoji za pogajanja. In ki za pogajalsko mizo lahko odloči, kaj je sprejemljiva rešitev.«

S tem se je Nato v nekaj dneh še tretjič odzval na torkove besede direktorja Stoltenbergovega kabineta Stiana Jenssena, da »bi po mojem mogoča rešitev lahko bila ta, da se Ukrajina odreče ozemlju in v zameno dobi članstvo v Natu«. Jenssen se je kasneje sam opravičil, da je govoril preveč poenostavljeno in da je šlo za del širše razprave na forumu na Norveškem. Hitro po Jenssenovi izjavi se je z izjavo oglasilo tudi zavezništvo, rekoč, da se v stališčih do Ukrajine ni nič spremenilo.

Sarkozy ni za Ukrajino
v EU in Natu

Zveza Nato uradno ves čas pravi, da bo o začetku pogajanj in vsebini morebitnega dogovora z Rusijo odločal Kijev sam, tam pa zavračajo vsako odstopanje ozemlja Rusiji. Bržkone so se na Jenssenove besede v Ukrajini hitro in odločno odzvali tudi zato, ker gre za tako visokega predstavnika Nata, ki ima vpogled v politične razprave na najvišjih ravneh. Njegova izjava namreč kaže, da o možnosti, ki jo je omenjal, v diplomatskih krogih potekajo razprave. To niti ni presenečenje, saj je takšen »realpolitični« izhod iz konflikta neposredno ali posredno nakazalo že več izpostavljenih politikov, tudi bivši ameriški prvi diplomat Henry Kissinger. Ali bivši francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki je v pogovoru za Le Figaro ta teden pozval k pogovorom in diplomaciji ter dejal, da Ukrajina ne bi smela postati članica EU in Nata ter bi morala ostati nevtralna, saj je kot most med Evropo in Rusijo, slednjo pa stara celina potrebuje. Zato ga je kritiziral svetovalec ukrajinskega predsednika Mihajlo Podoljak.

Pomenljiv je tudi trenutek Jenssenove izjave, saj ukrajinska protiofenziva zaenkrat ni prinesla oprijemljivih ozemeljskih pridobitev in Kijev gotovo čuti pritisk. Tudi če predsedniku Volodimirju Zelenskemu v Bruslju zagotavljajo, da se ni nič spremenilo, se začenjajo porajati premisleki o tem, kako dolgo lahko zaveznice vzdržujejo podporo javnosti vojaški in drugi pomoči Ukrajini, in o politični dinamiki, na čelu z ameriškimi volitvami prihodnje leto. Morebitna zmaga republikancev, sploh Donalda Trumpa, ki je v svojem mandatu kritiziral zaveznice v Natu, od Kijeva pa skušal dobiti obremenjujoče podatke o svojem političnem tekmecu Joeju Bidnu, bi prinesla toliko neznank, da sodeč po ameriških medijih tudi v Beli hiši razmišljajo o večjih naporih diplomacije, če na terenu ne bo bistvenih sprememb.