Po dveh letih obiskovanja bežigrajske gimnazije Ella Lapajne šolanje letos nadaljuje na United World Colleges (UWC). »Dobila sem štipendijo in pograbila priložnost, da se podam v svet,« je povedalo 17-letno dekle, ki smo jo ujeli med krajšimi počitnicami doma, kjer jo je med drugim pričakala zimska idila. »Seveda sem sneg izkoristila za smučanje, prosti čas pa tudi za druženje s prijatelji in družino,« nam je povedala. Hkrati je dodala, da je močno pogrešala tudi svojega tri leta starega kužka. »Ima navado, da me vedno pričaka na letališču. Priznam, da sem tudi razmišljala, da bi ga vzela s sabo v Afriko. V kampusu imamo poleg opic tudi mačke in izhod iz moje sobe, ki si jo sicer delim s Kitajko, je neposredno na travo,« je sprejemljive razmere za Astona pojasnila Ella.
Šolanje je želela nadaljevati na drugi celini
Najstnica ne skriva veselja, da je bila ena od štirih dijakov iz Slovenije, ki so dobili priložnost za šolanje na UWC, ki ima po vseh celinah skupno 18 kampusov. »Tanzanija je bila med mojimi preferencami, saj sem si želela šolanje nadaljevati na drugi celini,« je povedala. Priznala je, da staršem ideja, da bi šolanje nadaljevala daleč od doma, sprva ni bila všeč. »A so vedeli, da jim bom zamerila, če mi ne bi dovolili iti. Potem ko sem bila sprejeta, so se povezali s slovenskimi starši, katerih otroci so se oziroma se še šolajo na UWC, in bilo jim je lažje.« Ko je v Afriki, stike ohranjajo prek videoklicev. »Z mamo se slišim pogosteje, vsaj na dva dni. Enkrat na teden se slišim tudi z očetom.« Ker je še vedno vključena v nekaj skupinskih klepetalnic, ohranja stike s sovrstniki in je hkrati na tekočem z dogajanjem v Ljubljani.
Ella je zelo hitro sprejela nov sistem šolanja, ki ji je tudi precej bolj blizu kot slovenski. »UWC je globalno gibanje, zaradi katerega je izobraževanje sila, ki združuje ljudi, narode in kulture za mir in trajnostno prihodnost. K temu je usmerjenih kar nekaj predmetov, ki si jih izbereš sam. Za razliko od gimnazije, kjer je bil poudarek predvsem na naravoslovnih predmetih, sem se tukaj usmerila bolj k družboslovju. Prav tako nastopam v šolski predstavi in se na tak način ukvarjam z igro, ki mi je zelo blizu,« je pojasnila Ella. Težav z angleščino ob prihodu na črno celino ni imela. »Zagotovo je bil šok ob prihodu na letališče in prvi stik z ruralnim okoljem Afrike,« je povedalo dekle, ki je v preteklosti že imelo priložnost okusiti čarobnost odkrivanja novih destinacij skupaj z družino, zadnja leta pa tudi s prijatelji.
Obiskala nacionalni park Mkomazi
Kljub temu da šola zahteva tudi veliko učenja, ima prosti čas zapolnjen s številnimi aktivnostmi. Organizirani so različni izleti, prav tako številne športne aktivnosti. »Izkoristila sem priložnost in se potapljala v Indijskem oceanu. Tudi s kolesi se kdaj odpravimo na izlet. V zadnjem letniku se večina dijakov povzpne tudi na Kilimandžaro, najvišjo goro Afrike, ki jo lahko občudujem vsak dan. Mislim, da bom to priložnost izkoristila tudi sama,« je povedala Ella. V okviru projektnega tedna je dobila priložnost za obisk nacionalnega parka Mkomazi in ogled črnih nosorogov.
»Čeprav imam ogromno izkušenj s kampiranjem, je bila noč pod zvezdnatim nebom Afrike, brez ograj, posebno doživetje. Predvsem pa kratko. Zbujali so me zvoki hijen, slonov, slišalo se je tudi rjovenje levov,« je v smehu povedala Ella. Prijetna izkušnja je bil tudi obisk vasi Masajev, kjer so jo navdušili njihov ples in fizične zmogljivosti. »In navdušila sem jih tudi jaz oziroma je pozornost Masajev pritegnil moj zobni aparat.«
Glede na to, da se v kampusu šolajo najstniki z vsega sveta, je razumljivo, da je sogovornica v tem času stkala prijateljske vezi z dijaki drugih narodnosti. »Pri predmetu globalna politika predstavljamo svojo državo in s sošolci med pogovorom primerjamo stanje v državi, kjer živimo. Veliko se družim s Saro, leto dni starejšo Primorko, ki je tudi moja predhodnica. Prijateljujem tudi s sošolci iz Nemčije, Španije, Turčije, tudi iz Ugande.«
Kot prostovoljka revna dekleta uči angleščino
Za zdaj večjih težav z zdravjem ni imela. Pred odhodom v Afriko je dobila vsa potrebna cepiva. »Tudi s hrano nimam težav, saj v kampusu kuhajo hrano, ki nam je znana. Na jedilniku so pogosto hamburgerji, pomfri in piščanec. Je pa tudi veliko svežega, lokalnega sadja,« je razložila in dodala, da se redko odpravijo na kosilo in večerjo zunaj šolskega okoliša. Ker šola močno podpira tudi prostovoljstvo, se je Ella priključila skupini, ki revna dekleta uči angleščino. »Enkrat na teden obiščemo bližnji hostel, kjer so delo v kuhinji ali pri čiščenju dobila dekleta, ki niso imela priložnosti za šolanje. Druženje z njimi je vedno prijetno.«
Še vsaj ena ugodnost je, ki jo bo Ella Lapajne po končanem šolanju v Tanzaniji zagotovo znala izkoristiti. UWC je partner devetindevetdesetih univerz po Ameriki, nekaj jih je tudi v Evropi, bližje njenemu domu. »Po dveh letih šolanja na UWC se dijaki navadno razpršijo po teh šolah. Tudi sama si želim pridobiti nadaljnjo štipendijo za šolanje. Katero točno, še ne vem,« je bila iskrena Ella. Ta teden se že vrača v svojo študentsko sobico v Tanzaniji.
